Ko dvignemo pogled k Luni, smo navajeni, da jo razumemo kot satelit: kamnito telo, ki kroži okoli Zemlje, odbija sončno svetlobo in določa ritem plimovanja in mesecev. Toda ko vstopimo v kozmologijo Ved, Upaniṣad in Purāṇ, hitro ugotovimo, da je ta opredelitev preozka. Luna ni le nekaj, kar vidimo na nebu. To je graha (nebesno telo), a loka (velikost, lokacija, planet), Deva (božanstvo, kozmični upravitelj, vladar), Soma (ime določenega Deva, nektar, ki ga pijejo Deva in jih naredi nesmrtne), vir rasa (okus, občutek, užitek) in življenja, kraj, povezan s Pitṛ (predniki), in predvsem ena od velikih postaj, ki jih prečka živo bitje na svoji poti med smrtjo in ponovnim rojstvom. Čim bolj združujemo besedila, tem bolj se kaže presenetljivo kompleksna Luna: ne le nebesni cilj, ampak skoraj velik kozmični organizem, ki sprejema, neguje, preoblikuje in nazadnje vrača Zemlji. Mehanizem božanskega načrta, ki je širši, kot se zdi.

Luna izhaja iz uma

Eden najstarejših besedil, od katerih lahko izhajamo, je znameniti Puruṣa Sūkta iz Ṛg Vede. V opisu nastanka vesolja, ki se začne s Puruṣo, najdemo izredno preprost stavek:

candramā manaso jātaś cakṣoḥ sūryo ajāyata
«Luna je nastala iz uma; Sonce je nastalo iz očesa.» — Ṛg Veda 10.90.13.

Povezava med Candro in manas (um) torej ne izhaja niti iz srednjeveške astrologije niti iz kasnejše simbolne obdelave. Že je prisoten v samem srcu vedske kozmogonije iz prvotnih besedil. Sonce se povezuje z vidom, Luna pa z umom. Makrokozmos in mikrokozmos se odražata: tisto, kar Candra predstavlja na nebu, manaspredstavlja v človeku.

A že tu moramo biti pozorni na eno posebnost jezika šastr. Candra in Soma se ne uporabljata vedno tako, kot da bi označevala zgolj kamnito telo, fizični satelit Zemlje. Soma je lahko Deva, lunarni princip, ritualni Soma, nektar, oživljajoča sila in sama Luna. To so različni pomeni, ki pa niso popolnoma ločeni. Vsi sodijo v semantično polje vedske Lune.

Śrīmad Bhāgavatam v povezavi s kozmičnim rodovnikom opisuje še eno rojstvo Lune. Iz Atrija se pojavi Soma:

iz njenih prsi se je rodil sin Somo, ki je bil iz neuničljivega
«Iz Atrijevih oči se je rodil sin Soma, poln amṛte.» — Śrīmad Bhāgavatam 9.14.3.

Po njegovem rojstvu ga Brahmā imenuje za vladarja brāhmaṇov (intelektualnega in duhovniškega razreda), vladarja oṣadhi (rastline in zelišča, zlasti tista, ki hranijo, in zdravilna) ter nebesnih teles (tj. 27 naksatr). Že sam tradicionalni komentar takoj opazi, da je Ṛg Veda ustvaril Čandro iz uma Puruṣe, medtem ko ga Bhāgavata ustvari iz Atrija, in pojasnjuje, da teh pojavov ni treba razumeti kot enotnega fizičnega rojstva, ki se je zgodilo le enkrat: nahajamo se namreč znotraj različnih ciklov in različnih ravni kozmičnega pojavljanja. Vsak cikel, vsak Kalpa, ima rahla odstopanja pri pojavljanju kozmičnih dogodkov.

In prav tu lahko uvedemo razlagalni ključ, ki – čeprav ga śāstra ne navajajo dobesedno v teh besedah – pomaga povezati številne zgodbe: Deva Soma je osebno in živo načelo, medtem ko je Candra-maṇḍala, fizična Luna, njegovo kozmično telo. Po analogiji bi lahko rekli, da je razmerje med Somo in Candro enako razmerju med jīvo (večnim živim bitjem) in njegovim fizičnim ter subtilnim telesom. Ta analogija dobro pojasnjuje različne ravni, na katerih besedila govorijo o Luni.

Najprej Zemlja, potem pa manifestacija Soma?

To nas pripelje do enega od vprašanj, ki so bila izhodišče za to raziskavo. Kdaj je Luna začela obkrožati Zemljo? V kozmogonskih pripovedih, povezanih z Varāho, Viṣṇujevim avatarjem v podobi divjega prašiča, se Zemlja reši iz kozmičnih voda in se ponovno vzpostavi na svojem mestu. V Viṣṇu Purāṇi Varāha dvigne Pṛthivī (Zemljo) in jo ponovno postavi na mesto, kakršno je imela pred pralajo (delnim kozmičnim uničenjem); s tem se stvarstvo ponovno uredi.

V Liṅga Purāṇi je zaporedje dogodkov še vedno zelo jasno: ob koncu Brahmove noči se stvarnik prebudi, Viṣṇu prevzame podobo divjega prašiča, dvigne potopljeno Zemljo, jo «postavi na prejšnje mesto» in se nato odloči, da bo svet ustvaril na novo.

Garuḍa Purāṇa sledi podobnemu pripovednemu zaporedju. V četrtem poglavju Varāha dvigne Zemljo, ki se je potopila v vode; v naslednjem poglavju se rodita Prajāpati in Atri (oče Soma, deva Lune), ki z Anasūyājo spočije tri sinove: Soma, Dattātreya in Durvāsā.

To nam ne omogoča, da bi preprosto trdili: «Zemlja sprva ni imela satelita, Luna pa je bila ustvarjena kasneje.» To bi pomenilo prehitro prevajanje starodavne kozmologije v kategorije sodobne astronomije. Lahko pa trdimo nekaj natančnejšega in, po mojem mnenju, še zanimivejšega: V različnih puraničnih zaporedjih je Pṛthivī že bila ponovno vzpostavljena, ko pride do posebne manifestacije Soma, ki bo dala začetek njeni lunini vlogi v vesolju.

Torej ja, najprej Zemlja. Nato se rodi Soma in Luna prevzame njeno mesto. Toda kako se to zgodi?

Nekatere Purāṇe to manifestacijo opisujejo na resnično presenetljiv način.

Soma pade na Zemljo, Brahmā pa jo postavi na nebo

Nello Skanda Purāṇa, v poglavju, posvečenem prav Somaloki (dimenziji/planetu Lune), Atri opravlja dolgo asketsko vajo. Njena moč se izliva skozi oči v obliki Soma. Božanstva desetih smeri poskušajo to moč zadržati, a jim to ne uspe, in Soma pade na Zemljo. Na tej točki posreduje Brahmā: ko zagleda Somo, ki je padel na Zemljo, ga položi na voz in ga enaindvajsetkrat pelje okoli Zemlje, obdane z oceanom. Njegov sijaj doseže Pṛthivī (Zemljo) in iz te energije izvirajo zdravilne rastline.

... Brahma Purāṇa ohranja praktično enak potek dogodkov: Soma pade na Zemljo, Brahmā ga posadi na voz, Soma enaindvajsetkrat obkroži Zemljo, njegov sijaj pa ustvari oṣadhi (zdravilna zelišča).

... Brahmāṇḍa Purāṇa ta ista tradicija ponovno pripoveduje: sin Atrija je bil poseden na voz, enaindvajsetkrat obkrožil Zemljo in njegova energija je dosegla svet ter ustvarila zdravilne rastline; nato mu je Brahmā podelil vladavino nad semeni, zelišči, brāhmaṇi in vodami.

Tudi Matsya Purāṇa to zgodbo neposredno povezuje z Candra-maṇḍala, lunin globus ali disk, ki se v obeh polovah meseca povečuje in zmanjšuje:

yad idaṃ candramaṇḍalam … kṣīyate vardhate caiva śukle kṛṣṇe ca sarvadā
«Ta Candra-maṇḍala se v svetli in temni polovici neprestano manjša in veča.» — Matsya Purāṇa 23.

Težko je, da nas struktura pripovedi ne bi navdušila: Soma se pojavi, doseže Zemljo, Brahmā ga vključi v nebesno strukturo in od tega trenutka naprej njegov vpliv sega do Pṛthivī. Menim, da ne bi bilo pravilno, da bi to avtomatično imenovali «gravitacijski zajem Lune». A prav tako je preveč poenostavljeno, če bi se pretvarjali, da besedilo govori le o nejasni psihološki alegoriji. Opisuje namreč kozmično ustanovitve Soma-Candre.

Opisano je padanje na Zemljo. Brahma, stvarnik, posreduje in mu podari nebeški “voz”. Pod pojmom “voz” se razume vozilo, prevozno sredstvo. Danes bi morda rekli »vesoljsko plovilo«, ki se lahko vrti okoli Zemlje kot satelit.

21 obhodov okoli Zemlje je posebna številka, ki nam morda lahko razkrije nekaj nepričakovanega.

Skrivnost 21 dni

Ta podrobnost v purāṇski zgodbi o Somi si morda zasluži več pozornosti, kot se zdi na prvi pogled. Ko se torej Soma pojavi iz Atrija in pade proti Zemlji, ga Brahmā posadi na svoj nebeški voz in ga popelje enaindvajset obhodov okoli Zemlje. Število je izraženo tudi v vedska obliki triḥ sapta, «trikrat sedem», in ima vsekakor ritualni in kozmološki pomen. Ali pa morda ohranja tudi spomin na nekdanjo astronomsko konfiguracijo?

Študija, objavljena leta 2022, ki temelji na Milankovićevih ciklih, ohranjenih v zelo starih avstralskih železovih formacijah in datiranih z metodo U-Pb, je rekonstruirala konfiguracijo sistema Zemlja-Luna pred 2,46 milijarde let. Rezultat je presenetljiv: Luna naj bi se nahajala približno 321.800 ± 6.500 km od Zemlje, kar je znatno bližje kot sedanjih 384.400 km. Ista študija za tisto obdobje navaja, da je trajal zemeljski dan približno 16,9 ure.

Če to razdaljo vstavimo v Keplerjevo običajno orbitalno enačbo, dobimo zanimiv rezultat: Luna pri razdalji 321.800 km opravi en obhod okoli Zemlje v približno 21,0 današnjih dneh. Ob upoštevanju negotovosti, ki jo navaja študija, bi ustrezno orbitalno obdobje znašalo približno med 20,4 in 21,7 dnevi. Z drugimi besedami, v davni zgodovini sistema Zemlja–Luna resnično obstaja konfiguracija, v kateri Številka 21 skoraj natančno ustreza orbitalnemu obdobju Lune.

Že v študiji, objavljeni v Narava Leta 1986 je ocenil, da je bila Luna pred približno 2,5 milijarde let oddaljena približno 52 zemeljskih radijev, s čimer je podal rekonstrukcijo istega velikostnega reda, čeprav je temeljila na drugačni metodi in se danes šteje za manj zanesljivo kot najnovejše ciklostratigrafske analize.

Seveda Skanda in Brahmāṇḍa Purāṇa ne pravita: «Luna je za en obhod okoli Zemlje potrebovala enaindvajset dni». Govorita o enaindvajset obhodov, in če bi te obhode neposredno pretvorili v dneve, bi to bila interpretacija. Poleg tega je treba poudariti še eno pomembno dejstvo: 21 dni, ki smo jih pravkar izračunali, so dnevi po 24 urah, kot jih merimo danes; ker je pred 2,46 milijardami let zemeljski dan trajal približno 16,9 ur, bi en lunin obhod ustrezal skoraj tridesetim takratnim vrtenjem Zemlje. Tega podatka torej ne smemo zamenjati s starodavnim koledarjem z enaindvajsetimi dnevi.

Vendar pa ostaja naključje, ki ga je težko spregledati. Če purāṇsko pripoved razumemo kot simbolični spomin na zelo davno obdobje organizacije sistema Zemlja-Luna, astronomsko stanje, ki ustreza orbitalnemu obdobju približno 21 dni, lahko umestimo v čas pred približno 2,46 milijarde let. To seveda ne bi bil “datum nastanka” Purāṇe, ki spada v precej novejšo zgodovino prenašanja besedila, temveč morebitno kozmično obdobje, na katerega bi se pripoved lahko nanašala.

Ta domneva postane še zanimivejša, saj ima številka 21 hkrati tudi vedski pomen: triḥ sapta, trikrat sedem, se pojavi v Puruṣa Sūkti v velikem yajñi, prek katerega se ureja vesolje. Zato bi lahko imeli opravka z dvema prekrivajočima se ravnema: 21 kot sveto število kozmične ureditve Soma in, morda, kot odmev dejanske ureditve, v kateri je Luna krožila okoli Zemlje v približno enaindvajsetih naših dneh. Čeprav ne moremo dokazati te povezave, lahko danes vsaj rečemo, da je ta konfiguracija z vidika nebesne mehanike in geologije prekambrija dejansko obstajala.

Ali Soma in Candra morda nista povsem isto?

Prav tu nam lahko pomaga razlikovanje med Somo in Čandro. Ne v smislu, da bi šastre vedno strogo določale: «Soma je to, Čandra pa ono» – pogosto sta ti dve imeni zamenljivi –, ampak v smislu, da lahko prepoznamo različne ravni iste realnosti.

Soma je lahko kozmična oseba, Deva, oživljajoče načelo. Candra-maṇḍala je njegova nebeška manifestacija. Candraloka ali Somaloka je svet, povezan s to resničnostjo. In mesečina, cāndramasa-jyotis, je tisto, kar se od nje lahko kaže kot svetloba.

Ta razlikovanje omogoča tudi razumevanje, zakaj Purāṇe govorijo o Somi kot o osebi, ki izvaja asketske vaje, praznuje Rājasūyo, se poroči s sedemindvajsetimi hčerami Dakṣe, ugrabi Tāro in spočije Budho, medtem ko hkrati govorijo o Luni kot o nebesnem telesu, ki narašča, upada in potuje po nebu. V Bhāgavati je Soma nedvoumno kozmična oseba.

Lahko bi rekli: «Soma je duša, Candra je telo», vendar je treba takšno izjavo razumeti kot ontološka analogija. Natančneje bi bilo reči: Soma je osebno načelo, ki vodi in oživlja lunino resničnost, medtem ko je Candra-maṇḍala njena telesna manifestacija. Brez Soma bi tisto, kar šastre v celoti imenujejo Candra, izgubilo svojo kozmično funkcijo, tako kot telo brez živega načela ni več isti organizem.

Ampak ali na Luni sploh kdo živi?

Skanda Purāṇa na to odgovarja presenetljivo neposredno. Med Šivašarmanovim nebeškim potovanjem se mu razkrije svetloben svet. Spremljevalci mu pojasnijo: «To je svet Lune», Somaloka, katerega nektarna svetloba podpira bitja.

Śivaśarman je brāhmaṇa, glavni junak dolgega poglavja Kāśī Khaṇḍa v Skanda Purāṇi. Ni niti božanstvo niti eden od velikih ṛṣi: je izobražen in veren človek, ki postane nekakšen potnik skozi loke, in prav zaradi njegovih vprašanj besedilo opisuje Indraloko, Agniloko, Somaloko, Nakṣatraloko in druge svetove.

Skanda ga predstavi kot sina brahmana iz Mathure. Študiral je Vede, dobro je poznal pomen svetih spisov, bil je strokovnjak za mantre, umetnosti, jezike in pisma različnih dežel. Živel je običajno življenje gṛhastha: pošteno je zaslužil, imel je otroke in jim razdelil premoženje. Ko pa je dosegel starost, se je zavedel, da je veliko časa posvetil študiju in posvetnemu življenju, ne da bi se dovolj posvetil iskanju osvoboditve, kar je v njem povzročilo globoko duhovno nemir.

Tu se začne njegova pot. Po smrti, dve Viṣṇujevi gaṇi ga vodita po nebesni poti Nato mu pokaže različne kozmične regije. Śivaśarman nadaljuje z vprašanji: “Kakšen svet je to? Kdo ga vladar? Zakaj je tako svetel?”. Besedilo tako uporablja njegovo potovanje skoraj kot pripovedni okvir za poučevanje purāṇske kozmografije.

In prav tako pride do Somaloka. Medtem ko potuje po nebesni poti, vidi – celo v času, ki ga doživlja kot dan – izjemno lunino svetlobo, ki prinaša radost umu in čutom:

śivaśarmā divāpy uccair apaśyac candra-candrikām…

Presenečen vpraša svoje spremljevalce: «Kakšen svet je to?». Odgovorijo:

śivaśarman mahābhāga loka eṣa kalānidheḥ
«O srečni Śivaśarman, to je loka tistega, ki poseduje kalā [Luno/Somo]».

Po Somaloki se potovanje nadaljuje proti Uḍuloka, svet Nakṣatra, in druge regije. Na koncu dolgega pripovednega zapisa Šivašarman doseže Višnuov svet, zgodba pa se zaključi z njegovo osvoboditvijo. Že sam kazalo dela Kāśī Khaṇḍa namreč govori o njegovem potovanju do Satyaloke in nato o nirvāṇa Šivašarmana.

Torej tukaj Somaloka se predstavlja kot kraj, do katerega je mogoče priti.

Koga tam najdemo? Najprej samega Somo in njegov kozmični dvor. Sedemindvajset hčera Dakṣe, ki jih enačimo z Nakṣatrami, se poročijo s Somo. Nato najdemo Deve in, kar je še posebej pomembno, Pitṛje.

Liṅga Purāṇa opisuje Luno, ki potuje po nebu «skupaj z Devami in Pitṛji». Med kṛṣṇa-pakṣo Devi postopoma pijejo njeno kalā, to je njene dele nektarja (zaradi tega Luna upada); na dan Amāvasyā se ti odpravijo, nato pa so to Pitṛ, ki «zasedejo Luno» in popijejo tisto, kar ostane od svadhā lunarno. Isti tekst navaja, da Sonce prek žarka Suṣumnā ponovno oskrbuje fizično telo Lune.

Tudi Vāyu Purāṇa ohranja isto kozmologijo. Purūravas doseže nebesa med Amāvasyā, sreča Sonce in Luno ter ostane skupaj s Pitṛji. Nektar, ki ga izloča Luna, postane njihova hrana; Devi zaužijejo petnajst kalā lunarni in Sonce postopoma obnavlja «telo Lune».

Purūravas je zelo pomembna osebnost, saj povezuje Lunarna dinastija, Soma, Pitṛ in Amāvasyā. Je sin Ilā in Budha (Merkur). Budha pa je sin Soma/Candra in Tārā (Jupiterjeva žena); zato Purūravas neposredno pripada lunini liniji in je eden od prvih velikih vladarjev Candra-vaṃśa, dinastija Lune.

Že to jasno kaže, kako omejeno je, če se preprosto sprašujemo, ali «na površini Lune obstajajo biološka bitja». Šastre opisujejo loka, ravnina izkušenj, povezana s Candra-maṇḍalo, naseljena z bitji in prepredena z njimi, ki niso nujno opisana kot bitja, ki pripadajo istemu telesnemu stanju, kot ga doživljamo na Zemlji.

Luna kot cilj po smrti

In zdaj smo prišli do morda najbolj zanimivega dela celotne raziskave. Kajti Candraloka ni le svet Somaja in Pitṛ: je tudi začasna destinacija za določene jīve (živih bitij) po smrti.

8. poglavje Bhagavad-gīte je zelo jasno:

dhūmo rātris tathā kṛṣṇaḥ
ṣaṇ-māsā dakṣiṇāyanam
tatra cāndramasaṃ jyotir
yogī prāpya nivartate

«Če sledi poti dima, noči, temne polovice in južnega toka, jogi doseže lunino svetlobo in se vrne.» — Bhagavad Gītā 8.25.

Ključna beseda je nivartate: vrne se.

Naslednji verz še bolj poudari ta kontrast:

ekayā, ki se giblje v nasprotni smeri, se ponovno vrne
«Po eni poti se pride do točke, od koder ni več vrnitve; po drugi se spet vrne.» — Bhagavad Gītā 8.26.

Torej obstaja svetla pot, usmerjena v’anāvṛtti, brez povratka, in lunarna pot, ki še vedno sodi v ciklično gibanje saṃsāre (kroga rojstev in smrti).

Tudi Bhāgavata to izraža z enako jasnimi besedami:

gatvā cāndramasaṃ lokaṃ soma-pāḥ se ponovno vrača
«Ko doseže lunin svet, se po tem, ko je okusil Somo, ponovno vrne.» — Śrīmad Bhāgavatam 3.32.3.

Torej ne gre več za tolmačenje. Imamo cāndramasa-loka, lunin svet, kamor se pride in od koder se vrne.

Tudi Mahābhārata ohranja predstavo o Candramasu kot o resnični posmrtni destinaciji. V Mokṣadharmu iz Śānti Parve Yājñavalkya našteva različne regije, ki jih lahko jīva doseže po zapustitvi telesa, in mednje izrecno vključi regija Candramas med temi destinacijami.

Luna kot kraj, kjer se duša “odbije”

Na tej točki lahko bolje razumemo sliko, ki smo jo uporabili na začetku naše raziskave: Luna kot odskočna točka duše.

Bhagavad-gītā 9.20–21 opisuje tiste, ki si prek vedskih obredov želijo doseči nebesne svetove. Ti uživajo v božanskih izkušnjah, dokler traja njihovo puṇya, toda ko se ta karmična zasluga izčrpa:

kṣīṇe puṇye martya-lokaṃ viśanti
«Ko se zasluge izčrpajo, se ponovno vrnejo v svet smrtnikov.»

In Kṛṣṇa to gibanje povzame s čudovitim izrazom:

gatāgatam … labhante
«Dosežejo svobodo prihoda in odhoda.» — Bhagavad Gītā 9.21.

Gata-āgata: tja in nazaj.

A Upaniṣade celo pojasnjujejo, da kot so do tega vrnitve pride.

Ko pridejo na Luno, pokojniki postanejo hrana za Deve

Chāndogya Upaniṣad opisuje pitṛyāna, pot prednikov. Tisti, ki so sledili poti žrtvovanj, dobrih del in obrednih zaslug, postopoma prečkajo dim, noč, temno polovico, mesece južnega poteka Sonca, Pitṛloka, vesolje in nazadnje Candro.

Nato sledi stavek, ki lahko ob prvem branju deluje skoraj šokantno:

»To smo mi, kralji bogov; to hrano jedo bogovi.«
«To je Soma, Kralj. To je hrana Devov; Devi jo uživajo.» — Čāndogya Upaniṣad 5.10.4.

Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad je še bolj izrecna:

ti so dosegli stanje candraṃ prāpyānnaṃ
«Ko dosežejo Luno, postanejo hrana.» — Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad 6.2.16.

Kaj to pomeni?

Ne smemo si predstavljati, da Devi dobesedno požirajo duše umrlih. Eksegetična tradicija razlaga «biti hrana» kot vstop v stanje odvisnosti in so-udeležbe v izkušnji Dev. Jīva ni uničena: še naprej obstaja, vendar se vključi v kozmični sistem Soma.

In tu se pokaže čudovita simetrija vedskega yajñe. V času svojega življenja človek ponuja Somo Devam. Po smrti se pridruži Somi in v nekem smislu, tudi sam je vključen v ponudbo.

Žrtvovalec postane žrtev.

Ali je torej Soma sestavljen iz pokojnikov?

Tu moramo biti natančni. Preveč bi bilo reči, da je «Soma preprosto energija mrtvih». Soma obstaja kot kozmično načelo in kot Deva, neodvisno od jīv, ki prispejo v Candraloko. Toda Pañcāgni Vidyā namiguje na nekaj zelo subtilnega: tisti, ki dosežejo lunino območje, postanejo vključeni v kozmični proces Soma, tam živijo, dokler se učinek njihovih dejanj ne izčrpa, nato pa se vrnejo v zemeljski krog.

Chāndogya namreč pravi:

ko so prehodili tasmin yāvat sampātam … se spet vračajo
«Ko tam ostanejo, dokler se [plod dejanj] ne izčrpa, se ponovno vrnejo.» — Čāndogya Upaniṣad 5.10.5.

Torej Candra ne “ujame” duš brez razlikovanja. Tja pridejo jīve, katerih karmski položaj ustreza pitṛyāna. Tam doživijo izkušnjo, ki ustreza temu svetu, sodelujejo v Sominem stanju in, ko puṇya ko se izčrpa, gibanje spremeni smer.

In prav tu se začne eden najbolj očarljivih opisov reinkarnacije, ki jih najdemo v śāstrah.

Od Lune do dežja

Chāndogya opisuje spust:

Duša iz Candre vstopi v ākāśo (eter), nato v vāyu (veter), potem v dim, meglo, oblak in se spusti v dež.

Nato:

megho bhūtvā pravarṣati … vrīhi-yavā oṣadhi-vanaspatayaḥ
«Ko se spremeni v oblak, pade kot dež … in tu zraste kot riž, ječmen, rastline in drevesa.» — Čāndogya Upaniṣad 5.10.6.

Tradicionalni komentar pojasnjuje, da si jīve ni nujno treba predstavljati, da dobesedno “postane” riževo zrno: poveže se s to materialno verigo, prek katere bo lahko ponovno vstopila v telo. Starši pojedo to hrano, nato pa se duša poveže z določenimi starši, da iz njihove zveze pridobi novo telo.

Pañcāgni Vidyā pa je že prej opisala prejšnji kozmični prehod z impresivnim stavkom:

devāḥ daruje soma kraljem; zaradi tega darovanja se mu obeta leto obilja
«Devi darujejo Somo, kralju; iz te daritve nastane dež.» — Čāndogya Upaniṣad 5.5.2.

Soma torej pride ponujeno, in iz te ponudbe se zlije dež.

Dež se spremeni v rastlinstvo, nato v hrano in spet v seme, ki se naseli v maternici in povzroči novo rojstvo.

Bṛhadāraṇyaka zelo jasno povzema isto pot: z Lune jīve preidejo v vesolje, zrak, dež in Zemljo; na Zemlji se povežejo s hrano, so «darovani v ogenj moškega» in nato v «ogenj ženske», iz katere se ponovno rodijo. Besedilo se zaključi:

tako se tudi oni obračajo
«Tako se še naprej vrtijo.» — Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad 6.2.16.

To je ena najbolj natančnih upodobitev saṃsāre, kar jih je mogoče najti.

Veliki kozmični metabolizem

Na tej točki lahko ponovno preberemo tudi nekaj verzov iz Bhagavad-gīte, ki jih običajno obravnavamo ločeno.

Kṛṣṇa pravi:

annād bhavanti bhūtāni parjanyād anna-sambhavaḥ
«Bitja nastajajo iz hrane, hrana pa iz dežja.» — Bhagavad Gītā 3.14.

In še naprej:

ko so vsi postali somo in so postali rasātmakaḥ
«Ko postanem Soma, ki je po naravi rasa, hranim vse rastline.» — Bhagavad Gītā 15.13.

Če jih beremo skupaj s Pañcāgni Vidyā, ti verzi pridobijo izjemno globino. Candra ni le svetilka na nebu. Soma postane ravna, prehrana rastlin; rastline postanejo Anna, hrana; l’Anna vstopi v telo; prek semena ponovno postane nosilec rojstva.

Hkrati pa je na nebesni ravni Soma Anna za Deve.

To je skoraj popolna krožnost:

Človek to sol daruje bogovom prek yajñe (žrtvovanja, svetega dejanja, obrednega dejanja), ta pa doseže Somo, kar postane Anna (hrana) Devov. Nato se Soma ponovno daruje in se spremeni v dež, nato pa se spremeni v Anna na Zemlji, kjer vstopi v človeka, ki se nato vrne v materino telo in se ponovno rodi. Kozmični cikel.

Morda je prav to eden od najglobljih pomenov yajñe: sam vesolje je neprekinjeno žrtvovanje, v katerem vsaka stvar postane hrana za nekaj drugega. To je neprestano spreminjanje.

Candra kot kozmična maternica

Če te besedila združimo, se spontano oblikuje slika. Ne gre za dobesedno opredelitev śāstr, ampak za metaforo, za katero menim, da nam lahko pomaga razumeti njihov jezik: Candra spominja na veliko vmesno kozmično maternico.

Jīva zapusti svoje zemeljsko telo, prečka pitṛyāna, prispe v lunino regijo in tam prevzame stanje, ki ustreza temu svetu. Tam uživa sadove svojih pobožnih dejanj in se vključi v proces Soma. Ko se ta karma izteče, se počasi vrne na Zemljo prek vode, dežja, rastlinja, hrane, semena in nazadnje garbha.

Luna tako postane velika točka preobrata:

Zemlja → Candra → Zemlja.

To je najvišja točka določenega karmičnega kroga, ne pa njegov zaključek.

Zato Bhagavad Gītā 8.25 pravi nivartate, «se vrne». Zato BG 8.26 govori o āvartate punaḥ, «se ponovno vrne». Zato BG 9.21 uporablja gatāgatam, «prihajati in odhajati». Zato se Bṛhadāraṇyaka zaključi anuparivartante, «še vedno krožijo».

To so različne besede, ki vse govorijo o isti stvari: ciklično gibanje jīve, ki še ni preseglo saṃsāre. Če še ni dosegel osvoboditve.

Kaj je torej Luna v resnici?

Morda se težava pojavi takrat, ko zahtevamo, da ena sama beseda, «Luna», vedno označuje eno samo stvar.

Sodobna astronomija opazuje nebesno telo in z izjemno natančnostjo opisuje njegovo snov, gibanje in površino. Šastre pa se zdi, da govorijo tudi o nečem drugem: o načelu, ki prežema in vodi to telo, o loki, ki mu ustreza, ter o izkušnjah, ki jih je mogoče doživeti na ravneh, ki niso nujno dostopne našim običajnim čutom.

Torej lahko razlikujemo, vsaj kot pripomoček za razumevanje:

• Soma — kozmično bitje, Deva, načelo rasa in amṛta.
• Candra-maṇḍala — telesna in nebesna manifestacija Lune.
• Candraloka / Somaloka — svet, povezan s Somo.
• Cāndramasa-jyotis — svetloba lune, ki se doseže na poti pitṛyāna.

Ni nujno, da gre za štiri Lune. Lahko gre za štiri ravni iste realnosti.

In tu se vrnemo k razlikovanju, s katerim smo začeli: Soma kot življenjsko načelo, Candra kot njegovo telo. To je ključ, ki omogoča razumevanje, zakaj se Soma lahko rodi iz Atrija, čeprav Zemlja že obstaja; zakaj ga Brahmā lahko umesti na svojo kozmično pot; zakaj se Candra-maṇḍala lahko povečuje in zmanjšuje, medtem ko Soma ostaja tisti, ki jo vladajo; zakaj lahko Deva in Pitṛ stopijo v odnos z Luno; in predvsem zakaj lahko jīva doseže Candraloko, ne da bi to nujno pomenilo hojo s zemeljskim telesom po mineralni površini, ki jo “fotografirajo” naše domnevne sonde.

Luna iz šastr je veliko več kot le predmet.

Je oseba, telo, svet in prehod.

Sprejema duše, ki sledijo pitṛyāni, jim omogoča, da izčrpajo določeno karmično izkušnjo, jih vključi v velik krog Soma in jih nazadnje vrne Zemlji v obliki dežja, hrane in nove možnosti za inkarnacijo.

Morda je prav zato Candra nastala iz manas. Tako kot um se tudi Luna nahaja med dvema svetovoma. Prejema vtise, jih shranjuje, preoblikuje in jih vrača. Raste, upada, izgine in se vrne. In v svojem ritmu se zdi, da hrani enega od velikih zakonov saṃsāre: kar se pojavi, ne ostane; kar se dvigne, mora še spustiti; in dokler jīva išče sad svojih dejanj, bo nadaljevala svojo pot tja in nazaj.

Šele ko se smer resnično spremeni, ko ne iščemo več sveta prednikov niti sveta bogov, ampak resničnost, ki leži onkraj vseh svetov, Gītā uporabi drugačno besedo:

anāvṛtti.

Ne bom se vrnil.

Če si prizadevamo za svet Ljubezni, bhakti, je bivališče, ki ga dosežemo, transcendentno in se nam ni več treba vračati v krog Zemlja–Luna.

 

 

Glavni sklici iz šastr

• Ṛg Veda 10.90.13 — candramā manaso jātaḥ: Candra izhaja iz uma Puruṣe.
• Čāndogja Upaniṣad 5.4–5.10 — Pačāgni Vidyā, pitṛyāna, Soma kot hrana za devove, bivanje na Luni in vrnitev prek dežja in hrane.
• Bṛhadāraṇyaka Upaniṣad 6.2.16 — ko dosežejo Čandro, jīve postanejo Anna, nato pa se vračajo skozi zrak, dež, Zemljo, hrano, moškega in žensko.
• Bhagavad Gītā 3.14 — hrana, dež in yajña.
• Bhagavad Gītā 8.25–26 — cāndramasaṃ jyotir … nivartate in razlikovanje med vrnitvijo in nevrnitvijo.
• Bhagavad Gītā 9.20–21 — uživanje v puṇyi v nebesnih svetovih, vrnitev v martya-loka e gatāgatam.
• Bhagavad Gītā 15.13 — Krišna kot Soma rasātmaka ki hranijo oṣadhi.
• Śrīmad Bhāgavatam 3.32.3 — cāndramasaṃ lokam … ponovno pride.
• Śrīmad Bhāgavatam 9.14.3 — rojstvo Soma iz Atrija in njegova vladavina nad brāhmaṇi, oṣadhi in zvezdami.
• Garuḍa Purāṇa 4–5 — Varāha ponovno vzpostavi Zemljo; nato, v rodovniku Prajāpatijev, Atri spočije Somo.
• Skanda Purāṇa, Kāśī Khaṇḍa, Somaloka, poglavje 14 — Somaloka, pojav Soma iz Atrija, padec na Zemljo, Brahmov voz in obhod Zemlje.
• Brahma Purāṇa 7 in Brahmāṇḍa Purāṇa 3.65 — vzporedni zapisi o padcu Soma, vozu in enaindvajsetih obhodih Zemlje.
• Matsya Purāṇa 23 — rojstvo Soma in izrecna omemba Candra-maṇḍala naraščajoča in padajoča.
• Liṅga Purāṇa 56 in Vāyu Purāṇa 56 — Deva in Pitṛ, povezani z Luno, poraba kalā o Somi, Amāvasyi in obnovi luninega telesa prek Sonca.
• Mahābhārata, Śānti Parva, Mokṣadharma — Candramas med destinacijami, ki jih jīva lahko doseže po smrti.