Pred nekaj dnevi smo se srečali z učenci Akademije Yoga delle Stelle, da bi skupaj začeli novo študijsko leto. Zaradi lažjega razumevanja smo ga poimenovali ’začetek akademskega leta“, čeprav v Akademiji v resnici ni pravega začetka niti pravega konca. Vsakdo se v program vključi v drugem trenutku, napreduje po svojem ritmu, včasih pospeši, včasih upočasni, morda se za nekaj časa ustavi in nato nadaljuje. In če dobro pomislimo, tudi življenje deluje bolj ali manj tako. Navajeni smo si ga predstavljati kot črto, z natančno točko, od koder se začne, in točko, kamor se konča, a morda je veliko bolj podobno krogu. V krogu je lahko vsaka točka začetek.

To je bila ena od misli, s katerimi smo začeli naše srečanje. Nov začetek se ne ujema nujno z datumom v koledarju. Začne se, ko se v nas spet nekaj prebudí, ko ponovno najdemo navdušenje, ko spet začutimo željo, da bi razumeli, se učili in odkrivali nekaj, česar še ne poznamo. Lahko začnemo novo leto, nov tečaj, nov projekt, a to storimo tako, da s seboj nosimo vso breme tega, kar se je zgodilo prej. In tako nekako že na začetku začnemo utrujeni.

Med srečanjem sem učencem predlagal zelo preprosto vizualizacijo. Prosil sem jih, naj si predstavljajo, da imajo na ramenih enega od tistih velikih pohodniških nahrbtnikov, tistih, polnih zaponk in trakov, ki so tesno pritrjeni k telesu. V njega smo skozi leta spravili vse mogoče: izkušnje, razočaranja, strahove, napake, pričakovanja, stvari, ki jih nismo predelali, ljudi in situacije, ki morda že sodijo v preteklost, a jih še vedno nosimo s seboj. Nato smo začeli, vsaj simbolično, odpenjati po eno zaponko naenkrat, dokler nismo nahrbtnika spustili na tla.

Seveda ’spustiti« ne pomeni pozabiti tisto, kar smo doživeli. Izkušnje so dragocene in bilo bi škoda, če bi izgubili spoznanja, ki smo jih pridobili. A eno je, da s seboj nosimo tisto, kar smo se naučili, drugo pa je, da še naprej nosimo njihovo breme. In verjamem, da je za resničen nov začetek potrebno tudi nekaj praznega prostora. Če imamo že polne roke, je težko sprejeti kaj novega.

To idejo zelo rada uporabljam tudi pri učenju. Ko smo otroci, se neprestano učimo, skoraj ne da bi se tega zavedali. Gledamo, otipavamo, postavljamo vprašanja, poskušamo, delamo napake in poskušamo znova. Še nismo sklenili, da mora biti učenje naporno. Potem odrastemo in na neki točki lahko tudi znanje postane breme. “Moram se učiti”, “moram končati tečaj”, “moram nadoknaditi”, “zaostajam”. In morda je eden najlepših vidikov resnične poti k znanju prav to, da nam vsake toliko časa uspe ponovno postati učenci življenja. Ponovno odkriti tisto radovednost, ki smo jo imeli kot otroci, veselje ob srečanju z nečim, česar še ne poznamo, in ne čutiti se zaradi tega pomanjkljive.

Tako poskušamo študirati Jyotiṣo tudi v Akademiji. Vedsko astrologijo lahko na začetku razumemo kot orodje za boljše razumevanje samih sebe, našega značaja, dinamik, ki se nam ponavljajo, ter nekaterih vozlov naše karme. Mnogi se ji približajo prav zaradi tega. Želijo razumeti nekaj o svojem življenju. Nato, ko nadaljujemo s študijem, se pogosto zgodi nekaj zanimivega: tisto, kar smo začeli spoznavati zase, se nam začne zdeti koristno tudi za druge.

To se dogaja na mnogih poteh. Nekdo začne vaditi jogo, da bi se počutil bolje, nato pa začuti željo, da bi jo poučeval. Študira ajurvedo, da bi razumel svoje ravnovesje, in na neki točki ugotovi, da je to znanje lahko koristno tudi za druge. Pri vedski astrologiji se pogosto zgodi nekaj podobnega. Najprej opazujemo svoj horoskop, nato pa se spontano zgodi, da pogledamo horoskop družinskega člana, prijatelja ali osebe, ki nas prosi za pomoč. To je zelo lep prehod, a hkrati tudi trenutek, ko se rodi odgovornost.

Ker za horoskopom ne stojijo le Graha, Bhāva, Rāśi in astrološke kombinacije. Tam je človek. Kar je za nas morda zanimiv podatek za opazovanje, lahko zanjo predstavlja rano, strah, težaven odnos, izgubo ali zelo intimni del njene zgodbe. Zato menim, da mora študij vedske astrologije potekati vzporedno z osebnim razvojem. Lahko poznamo sto tehnik, a če to znanje nato uporabimo le za to, da pokažemo, kako dobri smo, nekaj tu ne štima.

Astrologu ne bi smelo biti treba dokazovati, da astrologija deluje. Namesto tega bi se moral vprašati: kako lahko to, kar vidim, uporabim, da pomagam osebi, ki je pred mano? Zdi se, da je razlika majhna, a popolnoma spremeni način dela. V prvem primeru smo v središču mi, v drugem pa je v središču oseba.

Po mojem mnenju je ta tema danes še posebej pomembna. Živimo v času, ko je odprtost do astrologije, joge, ajurvede, meditacije in, širše gledano, do življenjskega pogleda, ki ni zgolj materialen, veliko večja kot pred nekaj desetletji. Teme, ki so bile nekoč omejene na majhne skupine, danes dosegajo veliko število ljudi. To je velika priložnost. A prav zato, ker se odprtost povečuje, se povečuje tudi odgovornost tistih, ki to znanje posredujejo.

Nevarnost je v tem, da mislimo, da je, ker je zanimanje večje, vse v redu. Jaz verjamem ravno v nasprotno. Čim bolj tradicionalno znanje doseže širšo javnost, tem bolj moramo z njim ravnati resno. To ne pomeni, da ga moramo narediti težkega, zapletenega ali nerazumljivega. Prav nasprotno, eden od ciljev bi moral biti prav to, da najdemo način, kako ga enostavno posredovati. A enostavnost in površnost sta dve povsem različni stvari.

Jyotiṣa izhaja iz tradicije. Za njo stojijo besedila, nauki, rodovniške linije, stoletja opazovanj in veliki Ṛṣi, ki so proučevali odnos med človekom, karmo in nebom. Vse to se ne sme spremeniti v nekaj togega, pa tudi ne zreducirati na kakšen stavek o značaju ali na napoved tega, kar se nam bo zgodilo naslednji teden.

Resno učenje pomeni tudi sprejeti dejstvo, da ni treba vedeti vsega takoj. V Akademiji to idejo pogosto ponavljam. Najprej se nekaj študira, nato se opazuje v kartah, primerja s primeri, se k temu vrača in o tem razpravlja z drugimi. Počasi tisto, kar je bilo na začetku le pojmovanje, postane del našega načina gledanja.

To je tudi razlog, zakaj je nova astrološka programska oprema, ki smo jo razvili za Akademijo, zasnovana na nekoliko poseben način. Funkcije se odpirajo skupaj z učenjem. Ne bi imelo smisla, da bi začetnikom ponudili na stotine tehnik, ki jih še ne poznajo. To bi bilo kot vstopiti v pilotsko kabino letala in se znajti pred tisoč gumbi, ne da bi vedel, za kaj so namenjeni. To ne bi pomagalo pri učenju, ampak bi povzročilo le zmedo. Raje imam, da se orodje razvija skupaj z učencem. Preuči eno stvar, začne jo uporabljati, nato pa pride na vrsto naslednja.

In prav medtem, ko se naše znanje širi, narašča tudi pomen medsebojnega dialoga. Ko pogledamo svojo »karto«, vedno obstaja precej očitna omejitev: gledamo namreč same sebe. Lahko smo se zelo veliko učili in še vedno imamo slepe pike. To je normalno. Psiholog pozna psihološka orodja, a to ne pomeni, da lahko na vsako lastno dinamiko gleda popolnoma nevtralno. Zdravnik lahko odlično pozna človeško telo, a se zaradi tega ne odloči, da bi se sam operiral.

Pri vedski astrologiji ni veliko drugače. Včasih je lahko zelo koristno, če kartico pokažemo sošolcu in ga preprosto vprašamo: “Kaj vidiš?”. Kartica se ne spremeni, spremeni pa se pogled. Drugi ni čustveno vpleten kot mi in lahko opazi nekaj, česar mi nismo videli ali česar morda še nismo hoteli videti.

To je eden od razlogov, zakaj se je Akademija sčasoma vedno manj spreminjala v zgolj zbirko tečajev in vedno bolj v študijsko skupnost. Seveda so tu predavanja, a poleg tega so tu še mentorstva, forum, izmenjava mnenj, vprašanja, poglobljena raziskovanja ter ponovno obravnavanje teme po več mesecih, ko jo razumemo na povsem drugačen način. Razumevanje ni linearno in verjetno sploh ne bi smelo biti.

Letos smo uvedli številne novosti. Razvili smo novo astrološko programsko opremo, ki je neposredno integrirana v platformo, astrološki koledar, s katerim lahko spremljamo, kaj se dejansko dogaja na nebu, aplikacijo, ki omogoča lažji dostop do vsega, ter druga orodja, ki se bodo še naprej razvijala skupaj z Akademijo. Priznam, da me ta del zelo zabava. Včasih se v meni ponovno prebudi inženir, ki sem bil, preden sem se popolnoma posvetil tej duhovni poti, in začnem ustvarjati nove stvari.

A na koncu ostane programska oprema le programska oprema. Lahko je čudovita, lahko opravi ogromno izračunov, nam prihrani čas in nam omogoči, da vidimo stvari, ki bi sicer zahtevale ure dela. Vendar orodje nikoli ne more nadomestiti osebe, ki ga uporablja. Lahko imamo najsodobnejšo astrološko programsko opremo na svetu in jo uporabljamo površno. Ali pa imamo pred seboj horoskop, narisan na listu papirja, in s pomočjo tega horoskopa resnično uspemo nekomu pomagati, da na svoje življenje pogleda iz drugačne perspektive.

To me zanima.

Vedno globlje se poglobiti v študij, ne da bi pri tem izgubili človečnost. Osvajati vedno bolj izpopolnjene tehnike, ne da bi pri tem izgubili empatijo. Spoštovati starodavno tradicijo, ne da bi jo spremenili v nekaj togega. In predvsem ostati vedno učenci.

Ker morda prava nevarnost nastopi prav v trenutku, ko mislimo, da smo dosegli cilj in da se nimamo več česa naučiti.

Tako smo začeli to novo leto Akademije: simbolično smo na tleh pustili nahrbtnik in se spomnili, da nas pred nami čaka še ogromno odkritij. Še ne vemo vsega, kar bomo srečali na tej poti, in prav to jo dela zanimivo.

Včasih se splača ustaviti in si zastaviti eno zelo preprosto vprašanje: ali se še vedno z navdušenjem učim? Ali me še kaj vzbuja radovednost? Ali me še vedno lahko preseneti nekaj, česar nisem poznal?

Če je odgovor pritrdilen, se je morda nov začetek že začel.