Živimo v nenavadnem času. Verjetno še nikoli ni bilo obdobja, v katerem bi bila smrt tako vidna. Vidimo jo vsak dan v poročilih, filmih, televizijskih serijah, videoigrah in na družbenih omrežjih. Vidimo vojne, nesreče, tragedije. Včasih se celo zgodi, da nekdo, ko se sooči z osebo v stiski ali resnično tragedijo, najprej prime za telefon, da bi posnel dogodek, še preden pomisli na pomoč. A kljub tej nenehni izpostavljenosti se zdi, da se nismo nič bolj navadili na smrt. Kot da bi postala vizualno povsod prisotna, a eksistencialno oddaljena. Vidimo jo nenehno, a skoraj vedno gre za smrt nekoga drugega. Vemo, da obstaja, a še naprej živimo, kot da nas to v resnici ne bi zadevalo.

Morda zato, ker videti smrt še ne pomeni poznati smrt. Ni nujno, da nas prav njegova fizična bližina osvobodi strahu. Lahko živimo ob trpljenju, lahko smo priča smrti mnogih ljudi, lahko celo vsak dan delamo na krajih, kjer ljudje umirajo, in še vedno v sebi gojimo globoki strah pred lastnim koncem.

Jogijska tradicija ponuja zelo zanimivo razlago tega mehanizma. V Jogijskih sutrah Patañjali govori o petih kleša, glavni vzroki trpljenja: avidyā, nevednost; asmitā, prepoznavanje jaza; rāga, pripadnost; dveṣa, odpor; in nazadnje abhiniveśa, oklepanje življenja, globoki strah pred smrtjo. Značilno je, da abhiniveśaprideš na konec neke zaporedje. Pred strahom pred smrtjo se skriva napaka v poznavanju samih sebe.

Če ne vemo, kdo smo, se neizogibno identificiramo s tem, kar se spreminja. S telesom, z vlogo, ki jo imamo, z delom, z odnosi, z našo osebno zgodbo, s tem, kar imamo. Nato razvijemo navezanost na tisto, kar podpira to identiteto, in odpor do tistega, kar jo ogroža. Smrt tako postane končna grožnja, saj se zdi, da nam odvzame vse. S tega vidika odgovor na strah ni zgolj v tem, da se navadimo na misel o smrti. Gre za prehod od avidyā v vidyā, od nevednosti do znanja. In takrat se neizogibno pojavi vprašanje: Kdo umira?

Bhagavad-gīta se začne prav na pragu smrti. Arjuna ne sedi mirno na gori in meditira. Stoji pred ljudmi, ki jih ljubi – pred svojimi učitelji, družinskimi člani in prijatelji – in vidi resnično možnost njihove smrti. Njegovo telo se trese, usta mu izsušijo, lok mu pade iz rok. Kṛṣṇa mu ne odgovori, da ne bi smel trpeti. Namesto tega ga povabi, naj globlje pogleda v naravo človeka. V drugem poglavju Gīte najdemo eno najpreprostejših in hkrati najglobljih podob v vedski tradiciji: bili smo otroci, potem najstniki, nato odrasli, nato starejši. Telo se je neštetokrat spremenilo, a kljub temu še vedno govorimo “jaz”. Katera je tista kontinuiteta, ki prežema vse te spremembe?

Po mnenju Bhagavad-gīte ta kontinuiteta pripada’ātman, na duhovno razsežnost bitja. Telo se spreminja, ātman pa prehaja skozi to spremembo. Kṛṣṇa uporabi tudi podobo oblačil: tako kot človek odloži obrabljeno obleko in si obleče drugo, tako tudi bitje zapusti telo in nadaljuje svojo pot. To ne pomeni, da je smrt nepomembna ali da je bolečina ločitve iluzija. Za tiste, ki ostanejo, je odsotnost resnična. Telo, ki smo ga objemali, ni več, glas, ki smo ga poslušali, se ne odziva več. Toda perspektiva se korenito spremeni: smrt ni več nujno uničenje osebe, temveč zaključek določene telesne izkušnje.

Če sem le telo, je smrt moje izginotje. Če pa je telo sredstvo, prek katerega doživljam svet, smrt postane prag. In prav na tej točki ena najlepših zgodb iz Upanišad dobi poseben pomen.

V Kaṭha Upaniṣadi najdemo Naciketas, mladenič, ki stopi pred Yamo, Gospodarja smrti. Yama mu odobri tri želje. Naciketas tretjo izkoristi za vprašanje, ki prežema celotno zgodovino človeštva: ko človek umre, nekateri pravijo, da še naprej obstaja, drugi pa, da ne obstaja več. Katera je resnica? Yama ga sprva poskuša prepričati, naj izbere kaj drugega. Ponudi mu bogastvo, dolgo življenje, potomce, moč, užitke. Toda Naciketas zavrne. Spoznal je nekaj bistvenega: vse, kar mu ponuja Yama, sodi tako ali tako v domeno smrti. Tudi zelo dolgo življenje se prej ali slej konča.

Naciketas torej Smrti ne vpraša, kako se izogniti smrti. Smrti vpraša, kaj ne umre. In morda prav v tem leži ena od velikih duhovnih vlog smrti: da postavi pod vprašaj hierarhijo stvari, ki smo jih šteli za pomembne. Kaṭha Upaniṣad razlikuje med preyas, kar je prijetno, in śreyas, tisto, kar je resnično dobro in vodi k globoki preobrazbi. Ko čutimo, da je čas neskončen, lahko to razlikovanje nenehno odlagamo. Ob soočenju s smrtjo pa se mnoge stvari, ki so se nam zdele ogromne, nenadoma zdijo majhne, medtem ko tisto, kar smo zanemarili, postane bistveno.

Ena stvar je filozofsko razmišljati o smrti. Druga pa je izgubiti nekoga, ki ga ljubimo. In tu Śrīmad Bhāgavatam pripoveduje zgodbo izjemne intenzivnosti, zgodbo o kralju Citraketu. Citraketu si je iz srca želel sina. Po dolgem čakanju in zahvaljujoč posredovanju ṛṣija Aṅgirāja se je otrok končno rodil. Ta sin je postal središče njegovega življenja. A kmalu zatem je umrl. Citraketu in otrokova mati sta se pogreznila v obup. Takrat sta prispela Aṅgirā in Nārada.

Njihovo učenje ne pomeni le, da rečejo: “Ne trpi, saj je ātman večni.” Takšen stavek bi bil ob bolečini starša skoraj krut. Duhovno znanje nas ne naredi samodejno neobčutljivih. Arjuna trpi. Citraketu trpi. Sveta pisma tega trpljenja ne skrivajo. Preoblikujejo ga v globlje vprašanje.

Nārada omogoča jīva da se duša, ki je prežemala otrokovo telo, ponovno pojavi. In ko jo starši povabijo, naj se vrne k njim, je odgovor pretresljiv: V katerem od mojih številnih življenj sta bila ta dva moj oče in moja mama? Oseba, ki jo je Citraketu imenoval “moj sin”, je imela veliko pomembnejšo vlogo, kot jo je imela v njegovi družini.

To sporočilo bi se lahko zlahka napačno razumelo. To ne pomeni, da so odnosi lažni ali da ne smemo ljubiti. Ravno nasprotno. Ljubezen je resnična, vloga pa je začasna. Oče, mati, sin, mož, žena, prijatelj: to so dragocene vloge, v katerih se dva človeka srečata na delu svoje poti. Problem ni v tem, da preveč ljubimo. Problem nastane, ko ljubezen zamenjujemo z lastništvom.

Morda je prav to ena najtežjih lekcij, ki nam jih prinaša smrt: ljubiti, ne da bi imel v lasti. Ko nekdo umre, ne moremo več nadaljevati odnosa v obliki, na katero smo bili navajeni. Ne moremo se več srečati s to osebo prek tistega telesa, tistega glasu, tistih navad. A to še ne pomeni nujno, da je ta oseba izginila. Iz vedske perspektive je jīva nadaljuje svojo pot. Za tiste, ki ostanejo, pa se začne proces žalovanja: počasi se učijo spreminjati odnos, ne da bi pri tem zanikali ljubezen.

Śrīmad Bhāgavatam nam nato predstavi še eno ključno osebo: Mahārāja Parīkṣit. Parīkṣit je preklet: v sedmih dneh bo umrl zaradi ugriza kače Takṣaka. In tu se zgodi nekaj izjemnega. Ne uporabi moči svojega kraljestva, da bi se pretvarjal, da se nič ne dogaja. Ne poskuša v paniki zapolniti zadnjih dni z užitki. Zapusti kraljestvo, odide na bregove Gangesa in modrecem zastavi bistveno vprašanje: Kaj naj stori človek, ki bo kmalu umrl?

Parīkṣit pravi, da ima sedem dni. Mi ne vemo, koliko jih imamo.

Ta preprosta razlika bi lahko globoko spremenila način, kako živimo. Če bi z gotovostjo vedeli, da bomo čez sedem dni zapustili to telo, koliko stvari bi nenadoma izgubilo pomen? Katere prepire bi prekinili? Komu bi poklicali? S kom bi se želeli pomiriti? Komu bi se zahvalili? Kaj bi končno nehali odlašati?

Parīkṣit je tistih sedem dni preživel tako, da je poslušal Śukadeva Gosvāmīja in se poglobil v Śrīmad Bhāgavatam. Njegova priprava na smrt je predvsem’usmerjenost zavesti. To nas pripelje do še enega temeljnega nauka iz Bhagavad-gīte. V osmem poglavju Krišna pojasni, da je stanje zavesti v trenutku smrti posebej pomembno. To, kar si na koncu zapomnimo, je povezano s tem, kar smo gojili skozi življenje.

To ne pomeni, da zadostuje, da v zadnjih petih sekundah izrečeš eno duhovno besedo. Pomeni skoraj ravno nasprotno. Smrti se ne da pripraviti na hitro. V trenutku, ko se mnoge običajne strukture rušijo, se ponavadi pokaže tisto, kar smo globoko zgradili v sebi. Zato v tradiciji joge priprava na smrt pomeni pripravo med življenjem. Gojiti prisotnost, molitev, spomin, odpovedovanje, služenje, odnos z Božanskim. Že danes se naučiti spustiti.

V tej perspektivi lahko smrt postane tudi razvojna faza, ne zato, ker bi nas smrt avtomatično naredila bolj duhovne, ampak zato, ker predstavlja prehod. Zavest zapusti eno stanje in se usmeri v drugo. Prav zato je način, kako spremljamo umirajočo osebo, izjemno pomemben.

Sodobna medicina lahko stori izjemne stvari pri zdravljenju, lajšanju bolečin in podaljševanju življenja. Vendar pa obstaja še eno vprašanje, ki ni zgolj medicinske narave: Kako duhovno spremljamo človeka, ko ga ni več mogoče ozdraviti? Za družinske člane je to pogosto eden najtežjih trenutkov. Čutimo se nekoristni. Ne moremo več “popraviti” situacije. Ne moremo preprečiti tega, kar se dogaja.

Še vedno To, da se ne moreš več pozdraviti, še ne pomeni, da ne moreš več ničesar storiti.

Lahko smo z njo. Lahko jo poslušamo. Lahko ustvarimo mirno okolje. Lahko molimo. Lahko recitiramo mantro ali Božje ime, če je to v skladu z njeno občutljivostjo. Lahko ji pomagamo, da se ne bo počutila osamljena. Predvsem pa se lahko naučimo, da je ne zadržujemo zgolj zaradi lastnega strahu. V tem smislu spremljati pomeni biti prisoten.

Tudi obredi, ki sledijo smrti, imajo globoko vlogo. Niso namenjeni le tistemu, ki je zapustil telo. Namenjeni so tudi tistim, ki ostanejo. Obred daje obliko nečemu, kar bi sicer lahko postalo le kaos. Omogoča, da se poslovimo, molimo, opravimo gesto, skupaj preživimo bolečino. Ob smrti nekoga, ki ga ljubimo, se pogosto počutimo popolnoma nemočni. Obred nas spominja, da lahko še vedno sodelujemo, da lahko še vedno nekaj ponudimo. Živim daje nekaj, s čimer se lahko ukvarjajo, ko se zdi, da ni več ničesar za početi.

Morda je prav zato naslov Sestra Smrt je tako močna. Ne zato, ker bi si želeli smrti ali se pretvarjali, da ločitev ne boli. Ampak zato, ker sestra pripada naši družini. Smrt nas spremlja že od rojstva. Ne vemo, kdaj se bomo z njo osebno srečali, vemo pa, da je del človeškega življenja.

In tako se pojavi vprašanje: ali se lahko od nje kaj naučimo?

Smrt spremeni naše prioritete. Spomni nas, da je čas dragocen. Nauči nas, da ne moremo obdržati vsega. Silijo nas, da razlikujemo med tem, kar smo, in tem, kar imamo. Vabi nas, naj ljubimo, ne da bi ljubezen spremenili v lastnino. In predvsem nam nenehno zastavlja vprašanje: Kdo sem v resnici?

Morda smrt postane učiteljica življenja prav takrat, ko prenehamo gledati nanjo zgolj kot na nasprotje življenja. Ko spoznamo, da spominjanje na smrt ne pomeni, da postanemo bolj mračni, ampak bolj prisotni. Bolj sposobni povedati tisto, kar je treba povedati, spustiti tisto, kar je treba spustiti, in prepoznati tisto, kar ima resnično vrednost.

Naučiti se umreti pomeni, v bistvu, naučiti se živeti. Naučiti se živeti pa pomeni naučiti se ljubiti brez lastništva in spustiti brez da bi prenehal ljubiti.

-—

Tukaj je nekaj odlomkov iz mojega govora na medkulturnem srečanju v opatiji Pontida.