Zakaj bi se jogi moral zanimati za Jyotiṣo?

Obstaja vprašanje, ki mi ga je bilo že večkrat zastavljeno – neposredno ali posredno – in ki ga v resnici štejem za zelo pomembno: če nekdo prakticira jogo, bhakti, meditacijo, mantre, če se je resno podal na duhovno pot in poskuša vedno bolj zaupati Absolutnemu, Kakšen smisel ima zanimanje za Jyotiṣo? Zakaj bi se s tem ukvarjali ali zakaj bi se posvetovali z vedskim astrologom, če se Jyotiṣa ukvarja prav s karmo, duhovna pot pa naj bi nas, vsaj v teoriji, vodila onkraj karme?

Zelo pogosto sem slišal izjave, kot so: “Moj guru je prevzel vso mojo karmo”, ali pa: “Zdaj, ko sem se prepustil Bogu, nisem več pod vplivom planetov.”.

To je zanimiva ideja, vendar se postavlja vprašanje: ali res deluje tako?

Tisto, kar sem opazil pri preučevanju astroloških kart resničnih ljudi, pa tudi pri preučevanju kart velikih svetnikov in duhovno vzvišenih osebnosti iz sedanjosti in preteklosti, je nekoliko drugačno:

Planeti še naprej ustvarjajo prizorišče svojega življenja.

Še naprej opisujejo srečanja, potovanja, bolezni, ločitve, odgovornosti, preizkušnje, obdobja velikega razcveta ali navidezno težke trenutke.

Daśā (astrologska obdobja) še naprej delujejo, horoskop pa je še vedno prepoznaven v zunanjih dogodkih. Tranziti pa na osebo ne vplivajo več – to je res, višje razvita oseba ni več pod vplivom vsakodnevnih nihanj planetov na nebu, vendar se njen horoskop še naprej vrti. Kot kolesar, ki je prenehal pedalirati, a se kolo zaradi vztrajnosti še naprej vrti v prazno. Tisto, kar se torej korenito spremeni, je odnos posameznika do te preostale scene.

Rad uporabljam primer, ki ga najdemo v komentarjih o zrelem kokosovem orehu. Ko je oreh še mlad, se meso popolnoma drži lupine. Ko pa je zrel, se je meso ločilo od lupine, čeprav ostaja še vedno v njej. Če kokosovo oreh pretresemo, slišimo, kako se premika. Lupina je še vedno tam, a meso ni več prilepljeno nanjo. Menim, da je to zelo lepa podoba za razumevanje stanja osebe, ki je resnično osvobojena, a še vedno za kratek čas hodi po našem planetu. Telo je še vedno prisotno, življenje še naprej piše svojo zgodbo in tisto, kar lahko imenujemo preostala karma, še naprej ustvarja zunanje podobe, toda zavest ni več vezana na te podobe.

Vidimo bolezen, uspeh, izgubo, srečanje, potovanje ali določeno preizkušnjo in jih lahko celo prepoznamo z astrološkega vidika. Človek, ki je dosegel duhovno uresničitev, pa jih ne doživlja več z isto navezanostjo, istim strahom ali istim hrepenenjem, kot bi jih doživljali mi. Meso je ločeno od lupine.

To pomeni, da Preseganje karme ne pomeni nujno, da se vsaka manifestacija karme izbriše iz zunanjega prizorišča življenja. To pomeni, da nismo več vezani na to.

Zanimivo je opaziti še eno stvar na kartah velikih svetnikov: zelo pogosto se planeti še naprej pojavljajo, vendar zdi se, da izražajo svoje najvišje pomene. Tudi grahe, ki jih običajno povezujemo z zahtevnejšimi ali tamasovskimi lastnostmi, lahko prevzamejo presenetljivo sattvično, plemenito in daljnovidno vlogo.

To nas ne bi smelo preveč presenetiti. Parāśara Muni, veliki ṛṣi iz Jyotiṣe in oče Vyāsadeve, namreč povezuje Graha v oblikah Viṣṇuja. V svoji najvišji obliki torej planeti niso zgolj materialne sile, ki nas vlečejo v eno ali drugo smer. Lahko postanejo orodja, prek katerih se manifestira višji red. Viṣṇu pripada dimenziji śuddha-sattva, čistega sattva, in to nam omogoča tudi razumeti, zakaj ista planetarna energija se lahko izraža na zelo različne načine, odvisno od ravni zavesti posameznika.

Saturn se na primer lahko kaže kot strah, zaprtost, osamljenost in občutek prikrajšanosti, lahko pa se spremeni tudi v disciplino, odpoved, služenje, potrpežljivost in sposobnost prenašanja tistega, kar je treba prenašati. Mars lahko pomeni agresivnost in konflikt, lahko pa tudi pogum, zaščito in moč, ki je v službi drugim. Venera je lahko navezanost na užitek ali pa občutljivost, harmonija in predanost. Merkur se lahko iz premetenosti spremeni v razsodnost. Jupiter se lahko izraža kot ponos na lastno znanje ali pa kot resnična modrost in sposobnost vodenja. Planeti ne izginejo; spremeni se raven, na kateri jih doživljamo. Ta se dvigne.

Seveda se ta razprava nanaša na ljudi, ki so resnično osvobojeni.

Za sādhakovo, za tistega, ki še vedno vadijo in delajo na svojih pogojevanjih, je situacija drugačna. In prav tu se po mojem mnenju, Jyotiṣa lahko postane zelo dragoceno orodje. Ena najbolj občutljivih stopenj na duhovni poti je faza očiščenja. V bhakti se imenuje anartha-nivṛtti: postopno odstranjevanje anartha, torej vsega, kar ovira naš odnos z Božanskim. To je zelo lepa beseda, vendar proces ni vedno enako prijeten. To je trenutek, ko začnemo videti tiste dele sebe, ki jih raje ne bi videli: strah, jezo, potrebo po odobravanju, zavist, navezanost, ponos, potrebo po nadzoru, čustvene odvisnosti, togost. Vse tiste temne plati, ki smo jih včasih uspeli dobro skriti pred drugimi in, predvsem, pred samimi seboj.

Prav tu lahko Jyotiṣa postane konkretna pomoč. Astrološka karta, če jo pravilno razlagamo, ne služi le temu, da nam pove, kaj se nam bo zgodilo. Lahko nam pokaže kjer smo najbolj pod vplivom, katere energije nas običajno prevladujejo, kateri strahovi se ponavljajo, kje nenehno iščemo varnost, kje postane želja najmočnejša in katere mehanizme uporabljamo za lastno zaščito. Z drugimi besedami, nam lahko zelo natančno pokaže nekatera področja, na katerih bo treba delati v okviru sādhane.

To ne pomeni reči: “Takšen sem, ker imam Mars v tistem domu” ali “Ne morem se spremeniti, ker je tam Saturn”. To bi bila le še ena oblika identifikacije, sicer bolj prefinjena, a zato nič manj omejujoča.

Stvar je pravzaprav skoraj ravno nasprotna: Ko prepoznamo določeno pogojevanje, lahko začnemo, da se ne identificiramo več v celoti s tem pogojevanjem.

S tega vidika lahko Jyotiṣa postane orodje za razsodnost. Ne nam pove, kdo smo v absolutnem smislu. Namesto tega nam pokaže področje, na katerem pridobivamo izkušnje. Prikaži karmo, ne Ātmana. Prikazuje nekatere značilnosti uma, telesa, želja, odnosov in življenjskih okoliščin, vendar ne zajema vsega, kar smo.

Za jogija je ta razlika ključnega pomena. Bolj ko jasno vidim strukturo svojega pogojevanja, bolj lahko delam na njej, ne da bi jo nenehno zamešaval s svojo identiteto.

Tudi Narada se uči vedsko astrologijo!

In prav ob razmišljanju o vsem tem prizor iz Nārada Purāṇa se mi zdi še posebej pomembna.

Nārada, eden največjih predstavnikov bhakti, prosi Sanandano, enega od štirih Kumār in svojega starejšega brata, naj ga nauči jyotiṣe.

Nārada zagotovo ni človek, ki bi iskal zagotovila o svoji prihodnosti. Je Devarṣi, potuje po svetovih in poje ime Nārāyaṇa, vodi živa bitja k bhakti in živi popolnoma usmerjen v Absolutno. Kljub temu pa študira Jyotiṣo.

... Nārada Purāṇa V tem ne vidi nobenega nasprotja. Nasprotno, Sanandana mu posreduje celovito učenje, ki zajema Gaṇito, Jātako in Saṃhitā: astronomske in astrološke izračune, preučevanje rojstva in posameznikove usode ter opazovanje časa in njegovih pojavov v svetu.

Vprašanje torej ni več le, zakaj Nārada potrebuje astrologijo. Morda je pravo vprašanje ker smo se odločili, da bi morala biti poznavanje karme in duhovna pot v nasprotju.

Če nekaj presegamo, to še ne pomeni, da ga ignoriramo.

Če moram prečkati gozd, poznavanje poti še ne pomeni, da to pot obravnavam kot cilj. Če plujem po morju, poznavanje morskih tokov še ne pomeni, da obožujem te tokove. Pomeni le, da bolje poznam območje, po katerem se gibljem. Jyotiṣa deluje podobno: omogoča nam, da opazujemo območje karme brez da bi se morali zavezati, da ga obravnavamo kot končno resničnost.

To še toliko bolj velja za tiste, ki sledijo poti bhakti. Predati se Bhagavānu ne pomeni postati pasiven, prenehati razumeti ali uporabljati vero kot bližnjico, da bi se izognili notranjemu delu.

Tudi v Bhagavad-gītā Kṛṣṇa od Arjune ne zahteva slepe predaje. Najprej ga pouči. Govori mu o duši, karmu, dolžnosti, guṇah, dejanjih, znanju, odpovedi in predanosti. Šele na koncu pride do predaje.

Prava predaja ne izhaja iz tega, da ne želimo videti, ampak iz vse globljega razumevanja našega položaja.

Za to Ne verjamem, da uporaba Jyotiṣe pomeni, da imaš manj vere. Odvisno je od tega, kako ga uporabljamo. Če postane orodje za poskuse nadzora nad vsem, za izogibanje kakršnim koli težavam, za nenehno iskanje potrditve ali za življenje v strahu pred Saturnom, Rāhuom ali naslednjim Dašom, potem smo verjetno zgrešili bistvo. Jyotiṣa lahko sama po sebi postane navezanost. Če pa nam pomaga bolje razumeti podlago, na kateri vadimo, iskreno prepoznati naše pogojevanja in usmeriti našo sādhanu, potem lahko opravlja povsem drugačno vlogo.

Niti ni treba postati astrolog. Človek lahko študira Jyotiṣo, lahko pa jo preprosto uporabi v trenutkih, ko potrebuje razlago, pri čemer se zanaša na kompetentnega vedskega astrologa, ki ne bo podžigal strahov ali determinizma.

Pomembno vprašanje ni le “kaj se bo zgodilo z mano?”, ampak tudi “Kaj mi ta trenutek kaže?”, “Kateri del mene je na preizkušnji?”, “Katero lastnost moram razviti?”, “Kje še vedno reagiram avtomatično?”.

V tem smislu, zlasti med’anartha-nivṛtti, lahko Jyotiṣa postane zelo natančno ogledalo.

Morda se lahko torej vrnemo k začetnemu vprašanju.

Zakaj bi se jogi, bhakti jogi ali oseba, ki se je resno odločila za duhovno pot, morala zanimati za jyotiṣo, če se jyotiṣa ukvarja s karmo?

Prav zato, ker preseganje karme ne pomeni, da se pretvarjamo, da karma ne obstaja. Za tiste, ki so se osvobodili, se lahko prizor nadaljuje, medtem ko se zavest ne navezuje več nanj, tako kot meso zrelega kokosa, ki ostane v lupini, ne da bi se je prijel. Za tiste pa, ki so še na poti, lahko spoznavanje tega prizora pomaga razumeti, kje smo še vedno navezani na lupino.

Nārada študira Jyotiṣo in še naprej poje ime Nārāyaṇa. Ti dve stvari nista v nasprotju.

Nebo nam lahko razkrije karmo, vendar ni naše končno zatočišče. Kartica nam lahko razkrije vplive, vendar ne določa, kdo smo.

Planeti lahko opisujejo prizor, vendar sādhana globoko spremeni način, na katerega se ta prizor doživlja.

In morda prav tu Jyotiṣa najde svoje najlepše mesto: ne kot nadomestilo za duhovno pot, ampak kot luč, ki nam v nekaterih trenutkih lahko pomaga bolje videti, kaj moramo še preoblikovati.