Janmāṣṭamī: ko je Zemlja poklicala Kṛṣṇo

Obstajajo trenutki, ko se zdi, da svet postaja pretežak. Ne nujno zato, ker bi se Zemlja spremenila, ampak zato, ker moč pride v napačne roke, ker ljudje, ki jih obvladujejo strah, pohlep in želja po nadzoru, zasedajo položaje, s katerih lahko vplivajo na življenja mnogih drugih. Zgodba o Krišnovem rojstvu se začne prav tako. Ne začne se z jaslicami, z materjo, ki rodi, ali z božanskim otrokom. Začne se z globalno krizo. Zemlja je postala težka pod vplivom dinastij in asurskih sil, ki so postopoma prevzemale nadvlado. Kralji, kot sta bila Kaṁsa in Jarāsandha, so sklenili vojaška, politična in družinska zavezništva z drugimi asurskimi silami ter moč spremenili v orodje zatiranja. Ko beremo Deseti spev Śrīmad-Bhāgavatam, zanimivo je opaziti, da Kṛṣṇino prihod ni predstavljen kot osamljen dogodek. Je odgovor na neravnovesje, ki zajema celoten planet.

Zemlja, Pṛthvī, ne more več nositi te teže. Joka. Stoka. In prevzame obliko krave. Ta podoba je čudovita in že sama po sebi vsebuje veliko simboličnega jezika te tradicije. Pṛthvī, Zemlja, je povezana z zemeljskim načelom in, v razlagi Jyotiṣe, z Merkurjem, Budho. Ko pa želi pritegniti Kṛṣṇino sočutje, prevzame obliko krave, živali, ki je globoko povezana z Luno. Ker je Zemlja naša mati. Nas podpira, nas hrani in nam nenehno ponuja tisto, kar potrebujemo, prav tako kot krava spontano ponuja svoje mleko. Ni naključje, da je eno od imen Zemlje tudi go, beseda, ki lahko pomeni kravo, vendar ima veliko širši spekter pomenov.

Zemlja se odpravlja k Brahmāju, njeno trpljenje pa slišijo nebeška bitja. To prizorišče lahko opazujemo tudi z očmi Jyotiṣe. Krava simbolizira Luno. Indra, kralj Devov, simbolizira načelo Jupitra: zaščito, nebesni red, blaginjo in sposobnost poslušanja dharme. Luna in Jupiter nas takoj pripeljeta do simbolike Gajakeśarī joga, ki v svoji klasični obliki nastane, ko se Jupiter nahaja v kendri glede na Luno. Je eden izmed jog, ki govorijo o možnosti preobrazbe skupnosti skozi kulturo, modrost, zaščito in blaginjo. Ko se na Zemlji izvajajo yajñe, žrtvovanja, duhovne prakse in dharmična dejanja, se Devi nahranijo in v zameno podpirajo blaginjo sveta. To je starodavna vedska ideja o vzajemnosti med različnimi ravnmi bivanja: nismo ločeni od vesolja.

Brahmā nas v našem simboličnem jeziku vodi k Saturnu, k času, odgovornosti in nujnosti, da se soočimo s tem, česar ni več mogoče odlagati. Jupiter in Saturn skupaj lahko razumemo kot Brahmā joga, sposobnost, da znanju da konkretno strukturo. Toda Brahmā problema ne reši z neposrednim ukrepanjem. Vstopi v meditacijo. Vstopi v stanje samādhi, in tu se pojavi še en izredno pomemben princip Jyotiṣe: Ketu. Saturn in Ketu skupaj tvorita simboliko Tapasvī joga, asketizem, odmaknjenost, zbranost, ki zavesti omogoča, da preseže hrup sveta in doseže globljo raven. In ko se ta Tapasvī Yoga poveže z Venero, na prizorišče stopi tudi Śrī, Lakṣmī, boginja sreče in sočutja.

Obstaja zelo lepa interpretacija, ki jo pogosto uporabljam: tapasya Najprej doseže sočutno srce Śrīja. Lakṣmī je tista, ki pogleda duhovnega iskalca in reče Viṣṇu: “Poglej to osebo, poglej, kako iskreno si prizadeva priti do tebe, poglej, koliko se vzdržuje; prosim te, podeli ji svojo milost.” Božja milost se seveda ne »kupi« z asketskimi podvigi. Astrožnost pa lahko naše srce pripravi, da jo sprejme. Brahmā se nato poglobi v meditacijo in prejme Viṣṇujev odgovor: Božanstvo se bo spustilo na Zemljo. To je sam pomen avatāra, spust. Kṛṣṇa naj bi se pojavil, da bi olajšal breme Zemlje, zaščitil krave, brāhmaṇe in ljudi, usmerjene v dharmo, ter premagal tiste asurske sile, ki so se inkarnirale v svetu, da bi si prisvojile oblast.

A Viṣṇu sporoča tudi nekaj zelo pomembnega: te preobrazbe ne bi izvedla le ena oseba. Devi so se morali inkarnirati na Zemlji, predvsem v dinastijah Yadu in Vṛṣṇi, ter zavzeti svoje položaje. Roditi so se morali v velikih družinah, ki bi sodelovale v dogodkih naslednjih desetletij. V Mahābhārata Nenehno naletimo na to prekrivanje človeške in nebeške ravni. Vidura je manifestacija Yame. Yudhiṣṭhira se rodi prek Dharmarāje, Bhīma prek Vāyuja, Arjuna prek Indre, Nakula in Sahadeva pa prek Aśvinī-kumār. Karṇa se rodi iz Sūrye. Nekateri liki izvirajo iz dimenzij devov; drugi pa neposredno pripadajo večni līli Božanskega. V gauḍīya razumevanju moramo namreč razlikovati tudi med devami, ki začasno sodelujejo v zemeljski manifestaciji, in večno osvobojenimi spremljevalci, t. i. nitya-siddha, ki se spuščajo skupaj s Kṛṣṇo. Med njimi so večni spremljevalci iz Vraje, prebivalci Vṛndāvane in osebnosti, ki večno sodelujejo v njegovih igrah. Duhovni in materialni svet se med Kṛṣṇovim pojavom zdita prekrivati.

Brahmā torej razkrije, kar je spoznal, in vse pozove, naj zavzamejo stališče na Zemlji. Medtem je Kaṁsa s silo prevzel nadzor nad svojim kraljestvom. Zaprl je celo svojega očeta Ugrasena in sklenil zavezništva z Jarāsandhom ter številnimi asurskimi silami. To Śrīmad-Bhāgavatam omenja Pralambo, Bako, Cāṇūro, Tṛṇāvarto, Aghāsuro, Muṣṭiko, Bāṇo, Narakāsuro in še mnoge druge. V nadaljevanju zgodb bomo srečali tudi Pūtanā, Dhenukāsura, Śakaṭāsura in druga bitja, ki so sposobna prevzeti človeško, živalsko ali pošastno obliko. V sodobnem jeziku bi jih lahko imenovali bitja, ki spreminjajo obliko. S to mrežo zavezništev je Kaṁsa ustrahoval in podjarmil glavne rodove Yadu, Vṛṣṇi, Andhaka in Bhoja. Mnogi so bili prisiljeni zapustiti svoje ozemlje in poiskati zatočišče drugje.

V tem političnem ozračju se odvije poroka med Vasudeva in Devakī. Devakī je Kaṁsova sestra. Tisti dan Kaṁsa še ne deluje kot pošast, v katero se bo spremenil. Nasprotno, osebno opravi dejanje služenja in naklonjenosti: vodi kočijo mladoporočencev. To je tradicija, znak spoštovanja do sestre, ki se je pravkar poročila. Nato pa nenadoma glas brez telesa, en aśarīra-vāk, se iz nebes oglasi: «Nerazumni Kaṁsa, ali ne vidiš, da na vozu voziš vzrok za lastno smrt? Osmi garbha te ženske te bo ubil.».

Kaṁsa se ustavi. V nekaj sekundah izginja naklonjenost in ostane le še strah. Zgrabi Devakī za lase in dvigne meč proti njenemu vratu. Vasudeva posreduje. Med obema moškima se začne izjemen pogovor, v katerem Vasudeva najprej poskuša Kaṁso spraviti k razumu, k dharmi, k neizogibni naravi smrti. Zakaj bi ubil svojo sestro prav na dan njene poroke? Vsi, ki imajo telo, bodo umrli. Noben umor ne more izbrisati tega zakona. Toda Kaṁsa se ne pomiri. Vasudeva mu nato da strašno obljubo: vsak otrok, ki se bo rodil Devakī, mu bo izročen. Kaṁsa bo sam odločil, kaj bo z njim storil. V zameno pa bo moral prizanesati Devakī.

Rodi se prvi otrok in Vasudeva drži besede. Otroka osebno odnese k Kaṁsi. V tistem trenutku se zdi, da Kaṁsa skoraj pride k pameti: prerokba je govorila o osmem sinu, zakaj bi moral ubiti prvega? Dovoli mu, da ga odnese nazaj domov. Toda kmalu zatem prispe Nārada Muni. Nārada obvesti Kaṁso, da se v družinah Yadu in Vṛṣṇi rojevajo številni Devi in da se bo sam Viṣṇu pojavil, da bi ga uničil. Kaṁsa ponovno pade v strah. Vasudevo in Devakī zapre ter začne enega za drugim ubijati otroke, ki se rodijo.

Pred Balarāmom se jih bo rodilo šest. Za temi šestimi otroki se skriva zelo zapletena karmična zgodba. Poznani so bili kot ṣaḍ-garbha. Viri opisujejo različne obdobja njihovih prejšnjih življenj: bili so sinovi Marīcija, doživeli so rojstva, povezana s Hiraṇyakaśipujem in Kālanemijem, ter jih je doletela prekletstvo, po katerem naj bi v naslednjem življenju umrli po roki lastnega očeta. Kālanemi pa naj bi se ponovno rodil kot Kaṁsa. Oče v enem življenju bi tako v drugem postal morilec svojih lastnih otrok. Karma je zapletena. Opazujemo le nekaj desetletij enega samega življenja in mislimo, da lahko takoj razumemo, zakaj se določene stvari dogajajo, a pogosto ne vidimo tistih najtanjših niti, ki povezujejo življenja, ljudi in dogodke.

Vendar pa imajo ti šest otrok tudi izjemen simboličen pomen. Devakījino maternično telo lahko razumemo kot srce in um jogija, kraj, kjer se bo Božansko moralo razodeti. Šest sinov predstavlja kāma, krodha, lobha, moha, mada in mātsarya: sebična želja, jeza, pohlep, iluzija in navezanost, ponos in zavist. To so velike asurijske težnje, ki ne prežijo le v tiranih iz zgodovine. Prežijo tudi v nas samih. Preden se Kṛṣṇa lahko v celoti razodene v srcu, morajo te energije preiti proces preobrazbe. V duhovni praksi se ta proces imenuje anartha-nivṛtti, postopno odstranjevanje tistega, kar ovira naravno izražanje naše zavesti. To je dolgotrajen proces. Zahteva introspekcijo, samoanalizo, sposobnost prepoznavanja lastnih senčnih strani, odprtost uma in vedno globlji vpogled v nas same. In to mora spremljati praksa, recitiranje mantr, služenje ter živ odnos do duhovnih naukov.

Vendar pa obstaja ena podrobnost, ki se mi zdi čudovita in ki jo pogosto pozabljamo. Tistih šest otrok ne bo ostalo mrtvih za vedno. Številna leta kasneje bo Devakī izvedela, da sta Kṛṣṇa in Balarāma vrnila mrtvega sina svojega guruja. Takrat bo izrekla prošnjo, kakršno lahko izreče le mati: «Če sta lahko vrnila sina svojega učitelja, vrnite mi tudi moje sinove.» Devakī jih ni nikoli pozabila. In prav je tako. Kṛṣṇa in Balarāma bosta odšla v svet Sutale, srečala Bali Mahārāja in Devakī vrnila šest sinov. Ko bodo prejeli milost stika s Kṛṣṇo, bodo ponovno pridobili svoj prvotni položaj in bodo lahko nadaljevali svojo pot.

Ta epizoda vsebuje izjemno pomemben psihološki in duhovni pomen. Naše temne lastnosti se lahko ponovno vključijo, ko prenehajo biti uničujoče. Ni nujno, da moramo vse, kar imenujemo “senca”, odrezati. Želja, ko je prečiščena, postane želja po služenju. Jeza se lahko spremeni v moč, s katero zaščitimo nekoga. Ponos se lahko spremeni v dostojanstvo. Sposobnost kopičenja se lahko spremeni v sposobnost varovanja in upravljanja. Celo zavist nam lahko, ko jo prepoznamo, pokaže nekaj, kar si želimo razviti v sebi. V simboličnem branju lahko rečemo, da tudi’asura je funkcija, ki še ni razumela, kako se harmonično vključiti v red vesolja. Naše asuriske lastnosti so energije, ki še niso našle svojega najboljšega delovanja znotraj naše osebnosti. Najprej morajo prenehati povzročati škodo. Šele potem jih je mogoče preoblikovati in v novi obliki ponovno vključiti.

Kaṁsa pa tega procesa ne razume. Ubije. Želi odpraviti tisto, kar ga plaši. In prav tu Nārada igra na videz dvoumno vlogo. Prav on je tisti, ki Kaṁso naredi še bolj sumničavega in s tem pospeši dogodke. Nārada pa pozna širši načrt. Pozna karmično vez med Kaṁso in tistimi šestimi otroki ter ve, da bo porast adharme pospešil Kṛṣṇino pojavitev. Nārada vidi raven resničnosti, ki je Kaṁsa ne more videti.

Simbolično Kaṁsa simbolizira strah pred Māyā, strah, ki ga povzročajo snov, identifikacija in potreba po nadzoru nad tem, kar se dogaja. Kaṁsa ubija otroke, ker se boji. Ne ve, da svojih notranjih nagnjenj ne moremo preprosto ubiti: spremeniti jih moramo. Želi spremeniti božanski načrt. Ne sprejema svoje smrti. Poskuša se o njej pogajati, jo odložiti, izbrisati. In da bi to dosegel, je pripravljen storiti karkoli, celo enega za drugim ubiti sinove svoje sestre, svoje nečake. To je raven narcizma in antisocialnosti, ki jo je dosegel. Postal je pošast, ne da bi se tega sploh zavedal.

Sedmi otrok se naseli v Devakīinem maternici. A tu se zgodi nekaj izjemnega. Če bi se poigrali z jezikom Jyotiṣe, bi to lahko skoraj imenovali parivartana maternice. Yoga-māyā prenese otroka iz Devakījinega trebuha v trebuh Rohiṇī, druge Vasudevove žene, ki je živela na varnem v Vraji, daleč stran od Kaṁsovega preganjanja. Zunanjemu svetu se zdi, da je Devakī doživela spontani splav. Bhāgavatam celo pripoveduje, da so se prebivalci palače pritoževali, misleč, da je izgubila otroka. Toda ta otrok ni umrl. Je Balarāma, Saṅkarṣaṇa.

Balarāma predstavlja Guru, duhovna moč, praksa in nauki, ki pripravljajo srce na Kṛṣṇino razodetje. Najprej pride Balarāma. Potem pride Kṛṣṇa. Najprej se pripravi prostor; šele potem se lahko Božansko v celoti razodene. Ime Saṅkarṣaṇa To namreč spominja prav na dejanje privabljanja, prenosa. Gauḍīya tradicija pa pripoveduje še nekaj lepšega: Balarāma služi Kṛṣṇi tako, da manifestira vse, kar je potrebno za njegove līlā. Njegova postelja, blazina, oblačila, dežnik, obutev, prestol, bivališče, predmeti iz duhovnega sveta: vse, kar je potrebno za zadovoljstvo Božanskega para, se lahko šteje za manifestacijo njegove energije služenja. In to niso “neživi predmeti” v našem sodobnem pomenu besede. V duhovni resničnosti je vse del zavesti.

Kako Śeṣa, Balarāma poleg tega podpira vesolja. Tradicija ga opisuje, kako na svojih neštetih glavah drži planete. Če želimo uporabiti sodobni jezik, lahko v tej podobi vidimo načelo, ki kozmični strukturi omogoča ohranjanje lastnega reda: tisto, kar drži planete v njihovih tirnicah, tisto, kar stvarem omogoča, da imajo svojo pozicijo in medsebojni odnos. To seveda ne pomeni, da vedski teksti oblikujejo newtonovo teorijo gravitacije; pomeni pa, da sveto videnje za tem, kar opisujemo s fizikalnimi zakoni, priznava tudi zavestno kozmično funkcijo.

Balarāma torej vstopi v Devakījino maternico, opravi svoje delo, pripravi kraj pojava in se nato preseli v Rohiṇījino maternico, kjer bo v Vraji čakal na prihod svojega brata. Kaṁsa je popolnoma zmeden. Pričakoval je še enega otroka, a ta otrok se ne rodi. Številke se ne ujemajo več. Njegova obsedenost se stopnjuje. Bhāgavatam pripoveduje, da Kaṁsa začne povsod videti Viṣṇuja. A to ni ekstatična vizija pobožnega. Je oblika koncentracije, ki jo povzroča strah. Na Viṣṇuja misli, ko je, ko hodi, ko spi. Je popolnoma zatopljen, a v strahu.

To je zanimivo tudi s psihološkega vidika. Ko na asure gledamo od zunaj, si jih lahko predstavljamo kot izjemno močne, hladne, skoraj neranljive. A Kaṁsa nam pokaže nekaj drugega. Kaṁsa se ne počuti dobro. Njegova moč mu ne prinaša miru. Njegov nadzor ne odpravlja strahu: ga le še povečuje. Bolj ko si prizadeva zagotoviti prihodnost, bolj ga ta obseda. Bolj ko poskuša uničiti sovražnika, bolj ga vidi povsod. Ga požira njegova lastna psihološka struktura.

V tem trenutku Kṛṣṇa vstopi v Devakījino maternico. Vse je pripravljeno. Balarāma je simbolično pripravil njegovo posteljo, oblačila, okraske, Sudarśano – vse, kar je potrebno za njegovo pojavitev. Med nosečnostjo Devakī postane izjemno sijoča. Njena lepota doseže takšno čistost, da jo opazi celo Kaṁsa. Kot da bi v svojem telesu nosila tisoče sonc. A vendar je zaprta v ječi in skoraj nihče je ne more občudovati. Nebesna bitja pa vedo, kaj se dogaja. Brahmā, Śiva, Indra in Devi prispejo v svoji subtilni obliki. Prispeta bitja iz nebesnih dimenzij in darujejo znamenite Garbha-stuti, molitve k Gospodu, ki je še vedno prisoten v Devakīinem trebuhu. Pogosto si predstavljam to prizorišče: ujeto žensko, na videz osamljeno, ki jo opazuje celoten vesolje, ki zadržuje dih.

Nato pa pride noč Janmāṣṭamī.

Je polnoč. Vsi spijo. Kaṁsa še vedno verjame, da lahko nadzira dogodke, a njegovi načrti so se zdaj popolnoma sesuli. Sedmi otrok je izginil, prerokba pa nikoli ni povedala točno tistega, kar bi si želel slišati. Glas je izgovoril besede aṣṭamo garbhaḥ, “osmi garbha”, osma nosečnost, osmi zarodek. Ni jasno rekel “osmi sin”. Tudi ta podrobnost bo kmalu zatem postala pomembna.

Ko se Kṛṣṇa pojavi, se sprva ne rodi v podobi običajnega novorojenčka. Pred Vasudevom in Devakī se pojavi v podobi Viṣṇuja s štirimi rokami. Njegova polt je barve temnega, deževnega oblaka. Na glavi nosi svetlečo čelado in transcendentne dragulje. Na prsih nosi Śrīvatsa in Kaustubha. V štirih rokah drži śaṅkha, cakra, gadā in padma: školjka, disk, palica in lotos. Prostor prežema svetloba, lepota in vonj. Vasudeva in Devakī spoznata, kdo se je pojavil pred njima, in mu izrečeta molitve.

Kṛṣṇa jim to podobo pokaže tudi zato, da ju pomiri. »Nisem navaden otrok. Nihče me ne more uničiti. Tukaj sem prostovoljno.« A Devakī in Vasudeva sta kljub temu prestrašena. Videla sta, kako je umrlo šest njunih otrok. Metafizično znanje ne izbriše samodejno travmatičnega spomina matere in očeta. Devakī prosi Kṛṣṇo, naj skrije to izjemno podobo: če bi ga Kaṁsa videl takšnega, bi takoj razumel, kdo je.

Yoga-māyā je medtem vse potopila v globok spanec. Stražarji spijo. Prebivalci palače spijo. Nihče se ne more zbuditi, dokler prehod ne bo zaključen. Kṛṣṇa nato prevzame podobo čudovitega otroka s kožo, temno kot monsunske oblake, in Vasudevi reče, da ga mora še iste noči odpeljati v Vrajo, v hišo Nande in Yaśodā. Tam bo našel novorojeno deklico. Njo bo moral vzeti s seboj, Kṛṣṇo pa pustiti ob Yaśodā in se vrniti v ječo.

Devakī takoj pomisli na deklico. Potem ko je izgubila šest otrok, njen prvi odziv ni: »Dobro, moj sin bo rešen.« Njen odziv je: In tista deklica? Kaj ji bo storil Kaṁsa? Toda ta deklica ni nemočno bitje. Je Yoga-māyā, božanska sestra Gospoda. Tisto, česar se Devakī boji, se ji ne bo zgodilo.

Medtem pa tudi v Vraji Mati Yaśodā je rodila. In prav tu gauḍīya teologija hrani eno najbolj očarljivih razlag celotne līlā. Viśvanātha Cakravartī Ṭhākura, ki se sklicuje na tradicijo’Hari-vaṁśa, pojasnjuje, da se Kṛṣṇa hkrati pojavi kot sin Devakī in kot sin Yaśodā. Kṛṣṇa, ki se je rodil Devakī, sprva izraža veličastvo Viṣṇuja. Kṛṣṇa iz Yaśodā pa izraža absolutno nežnost Vraje, kjer nihče ne pomisli: «Ta otrok je Bog.» Preprosto mislijo: «To je naš sin. To je naš Kṛṣṇa.».

Po tej razlagi Yaśodā, izčrpana od poroda, pade v globok spanec in sploh ne more razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Z Kṛṣṇo se pojavi tudi Yoga-māyā. Nekatere razlage v tradiciji opisujejo rojstvo skoraj kot rojstvo dvojčkov: Kṛṣṇa in deklica. In ker se v tradicionalnem razumevanju dvojček, ki se rodi kasneje, lahko šteje za starejšega, ta podrobnost vstopi tudi v razprave ācāryjev o odnosu med Kṛṣṇo in Yogamāyā. Toda nihče v Vraji vsega tega ne vidi. Je noč. Vsi spijo. Līlā je varovana.

Vasudeva vzame Kṛṣṇo v naročje in se napoti proti izhodu. Vrata zapora se sama odprejo. Verige ga ne morejo ustaviti. Stražarji se ne zbudijo. Lahko bi celo poetično rekli, da v tistem trenutku ni nobenega zidu, ki bi lahko preprečil Božanskemu, da doseže Vrajo. Zunaj močno dežuje. Reka Jamuna je razburkana in divja. Toda ko Vasudeva stopi v vodo, mu reka omogoči prehod. Nad njim se pojavi Ananta Šeša, Saṅkarṣaṇa, ki razprostre svoje kapuce kot ogromen dežnik in brata ščiti pred dežjem. Balarāma še naprej počne tisto, kar je počel že od samega začetka: Kṛṣṇi utira pot.

Vasudeva prispe do hiše Nande Mahārāja. Tudi tam vsi spijo v istem spanju, ki ga povzroča Yoga-māyā. Vstopi v sobo Yaśodā in vidi le deklico. Ne zazna skrivnosti Kṛṣṇe, rojenega iz Yaśodā. Svojega otroka položi ob spečo mater in vzame deklico.

V gauḍīya razlagi se v tistem trenutku Kṛṣṇa, ki ga prinaša Vasudeva, združi s Kṛṣṇo iz Vraja. Obe manifestaciji postaneta eno samo dete. Vasudeva tega skrivnostnega dogodka ne vidi. Vidi le svojega sina, ki leži ob Yaśodi. In si lahko za trenutek predstavljamo tega očeta, ki ga še zadnjič pogleda, preden odide. Morda nasmeh. Morda tisti tihi gest, ki ga naredijo starši, ko bi radi svojemu otroku rekli: pojdi, tu boš na varnem. Vse bo v redu.

Nato se Vasudeva vrne v Mathuro. Minile so ure, a zdi se, da je tudi čas prišel pod vpliv Yoga-māye. Ponovno prečka reko Jamuno, vstopi v ječo, vrata se zaprejo, verige se vrnejo na svoje mesto. Takoj ko položi deklico v Devakījine roke, ta zajoka, kot da bi se pravkar rodila.

Stražarji se zbudijo. Slišijo jok. Stečejo k Kaṁsi.

Ko pride Kaṁsa in ugotovi, da je deklica, je zmeden. Ali je morda sedmi sin? Ali je to osma nosečnost? Prerokba je govorila o garbha, ne nujno sin. Pri branju Jyotiṣe, ki jo uporabljamo, lahko poleg tega simbolično razlikujemo med temo otrok in temo zaporedja nosečnosti: odločilno je v vsakem primeru to, da besedilo uporablja prav aṣṭamo garbhaḥ, osmi garbha. In prav ta dvoumnost je tista, ki Kaṁso razjeda od znotraj. Njegova potreba, da ima vse pod nadzorom, ne dopušča nobenega dvoma.

Kaṁsa vdre v sobo. Devakī ga prosi. Pove mu, da je to deklica, da ne more biti oseba, ki jo napoveduje prerokba, da bi lahko nekega dne postala celo njegova snaha. A za Kaṁso je to postalo že morbiden obred. Pomislimo le za trenutek na Vasudevo in Devakī: šest otrok, ki so jim jih iztrgali iz naročja in ubili. Brez globokega zaupanja v obstoj višjega načrta bi takšna bolečina človeku lahko odvzela celo željo po nadaljnjem življenju.

Kaṁsa vzame deklico. Jo zgrabi, tako kot je to storil z drugimi dojenčki, in jo poskuša vržati ob skalo, kot da bi lomil lupino oreha.

A deklica mu zdrsne iz rok.

Vzpenja se v nebo in prevzame veličastno obliko Durga, z osmimi rokami in svojim orožjem. In to je skoraj ironično: Durgā je bila oblika božanstva, ki jo je spoštoval sam Kaṁsa. Boginja mu razkrije, da je bil neumen. Tisti, ki ga bo moral ubiti, se je že rodil drugje in je zaščiten. Viṣṇuja ne more premagati. Ne more spremeniti tega, kar se mora zgoditi, samo s tem, da ubije vse, ki se jih boji.

Kaṁsa je pretresen. Za trenutek se nekaj v njem zlomi. Spozna, kako grozno je to, kar je storil. Osvobodi Vasudevo in Devakī, ju prosi za odpuščanje in poskuša celo najti filozofsko utemeljitev: morda je bilo vse usoda, morda je bil le orodje. Vasudeva in Devakī mu z veličino, ki si je težko sploh predstavljati, odpustita. Toda Kaṁsova sprememba traja le kratek čas. Naslednje jutro se ponovno posvetuje s svojimi asurskimi ministri. In ko se neprestano družimo z ljudmi, ki jih obvladuje isti strah kot nas, je težko izstopiti iz strukture, ki smo jo zgradili.

Ministri mu svetujejo, naj pokonča vse otroke, rojene v zadnjih dneh v kraljestvu. Dečke in deklice. Predvsem tiste, pri katerih se kažejo izjemne lastnosti. Tako se začne novo preganjanje. Asurski načrt postane še bolj izrecno: napadati brāhmaṇe, krave, žrtvovanja, resnico, asketizem in vse, kar podpira dharmo, saj so vse te stvari povezane z Viṣṇujem.

Durgā medtem izgine iz Kaṁsovega vidnega polja. Kṛṣṇina līlā se končno lahko začne.

Naslednje jutro Yaśodā odpre oči.

Ob njej stoji temnopolti, čudoviti deček z obrazom, podobnim lotosu. O prerokbah, ječah, štirirokem Viṣṇuju, skrivnih prehodih čez reko Yamunā, božanskih združitvah, utelešenih Devah ali kozmičnih načrtih ne ve ničesar. Tega ji ni treba vedeti.

Preprosto poglej svojega sina.

In se zaljubi.

Nanda Mahārāja in celotna Vraja praznujeta rojstvo tistega otroka, ki bo Vṛndāvana napolnil s smehom, krajo masla, flavtami, tekanjem po gozdovih, igranjem s teleti in ljubeznijo, ki je nobena filozofija nikoli ne bi mogla v celoti zajeti.

In morda je prav to najgloblje bistvo Janmāṣṭamī. Ne praznujemo le Krišnovega rojstva, ki se je zgodilo pred tisočimi leti. Praznujemo duhovno strukturo, ki se lahko nenehno ponavlja v nas. Zemlja postaja pretežka in prosi za pomoč. Naši notranji Kaṁsi poskušajo nadzorovati vse, ker se bojijo. Kāma, krodha, lobha, moha, mada in mātsarya zavzemajo naročje zavesti. Nato pride Balarāma, Guru, učenje, praksa, disciplina, ki pripravlja nov prostor. Počasi anartha ne vladajo več nad nami. Ne gre le za to, da jih sovražimo ali potlačimo: vidimo jih, jih očistimo in preoblikujemo. In ko je srce dovolj pripravljeno, se lahko Kṛṣṇa razodene.

Morda je prav to tisto, kar od nas Janmāṣṭamī vsako leto zahteva: Kaj pripravljam v sebi, da se bo Kṛṣṇa lahko rodil?

Ne moremo nadzorovati vsakega Kaṁsa, ki vlada svetu. Ne moremo odpraviti vseh asurskih sil na Zemlji. Lahko pa se odločimo, katero energijo bomo negovali v našem malem vesolju. Lahko recitiramo mantro, namesto da bi podpirali strah. Lahko se učimo, namesto da sodimo. Lahko služimo, namesto da nadzorujemo. Lahko opazujemo svoje sence, namesto da jih nenehno projiciramo na druge. Lahko dovolimo Balarāmi, da počasi pripravi naše srce.

In morda, ko se zunaj vse zdi še bolj temno, je prav to tisti trenutek, ko se splača spomniti, da se je rodil Kṛṣṇa ob polnoči.

Ko vsi spijo.

Ko Kaṁsa misli, da ima še vedno nadzor.

Ko nihče ničesar ne opazi.

V najtemnejšem delu noči se je Božanstvo tiho že rodilo.