Ko se resno lotimo preučevanja Džjotiše, se najpogosteje pojavi naslednje vprašanje: ali Parasara in Džajmini predstavljata dva različna astrološka sistema ali pripadata isti šoli?

Vprašanje, kot je oblikovano, je že zelo razkrivajoče. Vprašanje je legitimno, vendar skoraj vedno izhaja iz sodobne, zahodne miselnosti, v kateri “sistem” pomeni avtonomno metodo, povezano z avtorjem, osebno vizijo, neke vrste intelektualno lastnino.

V vedski kulturi pa je pojem “sistem” bistveno drugačen. Znanje ne izhaja iz posameznika, temveč iz razodetja, ki se prenaša, varuje in izpopolnjuje prek parampare, žive verige učenja. To pojasnilo je ključnega pomena, kajti če Parasara in Džajminija beremo s kategorijami, ki ne pripadajo njuni kulturi, tvegamo, da bomo postavljali prava vprašanja v napačnem jeziku.

Če namesto tega pogledamo v perspektivo tradicije, je odgovor zelo jasen.

Pojem Argalā, na primer, najdemo v obeh. Najdemo ga v Parāśari, v Bṛhat Parāśara Horā Śāstra, v posebnem poglavju, ki se imenuje Argalā Adhyāya. Najdemo ga tudi pri Jaiminiju, v Jaimini Upadeśa Sūtra, že v prvem poglavju. Jaimini takoj začne z Argalā, medtem ko se Parāśara z njimi ukvarja pozneje, po 30. poglavju.

To je že prvi pomemben element.

V tradiciji, ki prenaša oba nauka, Parāśara in Jaimini nista dva ločena sistema. Ne izhajata iz različnih obdobij, ne predstavljata konkurenčnih šol in ne ponujata alternativnih videnj vedske astrologije. Sta del istega astrološkega sistema, ki se prenaša v okviru iste linije znanja. Jaimini je Parāśarjev učenec in v svojih sūtrah se nenehno sklicuje na teme, ki jih je mojster že izrazil.

Ne spremeni se vizija, temveč način prenosa.

Parāśara piše v śloka, jasnih, opisnih in razlagalnih sanskrtskih verzih. Jaimini piše v sūtri, izjemno jedrnatih, zgoščenih, zgoščenih aforizmih. Ne gre za razliko v vsebini, temveč v literarni zvrsti.

To je nekako tako kot razlika med branjem Bhagavadgite in branjem Patañjalijeve Joga Sūtre. V verzih Bhagavad-gíte Krišna jasno izrazi koncepte: tudi brez komentarja, če pozorno bereš, nekaj pride do izraza. Sūtre pa so kot učbenik za fiziko ali matematiko: če predmeta še ne poznate, ne boste ničesar razumeli.

Knjiga o fiziki je namenjena postopnemu učenju. Sūtra je namenjena tistim, ki že znajo in morajo le obnoviti, kar so se naučili. Sūtra deluje natanko tako.

Zato je misel, da je Džajmini iz svojih suter ustvaril ločen astrološki sistem, z vidika tradicije zgrešena. Sūtre naj ne bi bile samozadostne. Potrebujejo komentar, kontekst, živ prenos. In ta kontekst je že prisoten v Parāśari.

Pri tem se pojavi osrednja točka, ki jo je vredno pojasniti: kdaj bi se Jaimini, Parasarjev učenec, potrudil reči “izumil sem svoj sistem”?

To je zahodnjaška in ne vedska miselna kategorija. V vedski kulturi znanje nikoli ni pripisano avtorjevemu egu. Ne rečemo “to je moja teorija”, ampak “to je znanje, ki smo ga prejeli od mojstrov”. Individualno avtorstvo ni bistvo znanja; bistvo je prenos.

Tisti, ki se učijo v parampari, to naravno zaznavajo. Tisti, ki gledajo od zunaj, z različnimi kulturnimi kategorijami, tega morda ne bodo takoj dojeli.

In prav tu se pojavi zgodovina sodobne astrologije, zlasti na Zahodu.

V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je skupina zahodnih, predvsem ameriških astrologov začela potovati v Indijo in navezovati stike z džotiši. Hkrati so nekateri veliki indijski astrologi - kot so Raman in drugi - začeli pisati astrološka besedila v angleščini. S tem je Jyotiṣa postala dostopna javnosti, ki je do tedaj ostala precej izključena iz nje.

Zahod se je tako prvič srečal z džotijo prek knjig, individualnega študija in dialoga z zahodno astrologijo. Iz tega je nastalo veliko dobrih stvari: združenja, šole, raziskovalne skupine. Nastala sta na primer American College of Vedic Astrology (ACVA) in Council of Vedic Astrology (CVA), ki sta bili med prvimi večjimi ameriškimi združenji, v katerih so sodelovale znane osebnosti. Sčasoma je, kot se pogosto zgodi, prišlo do razcepov, novih združenj, novih usmeritev in zdaj obstaja zelo bogata panorama resničnosti po vsem svetu.

Tega procesa ne smemo obsojati, temveč ga moramo razumeti. Ne gre za “pravilno” ali “napačno”: gre za spremembo v vektorju znanja. Ustno in iniciacijsko posredovanje se postopoma dopolnjuje z uredniškim, akademskim in samouškim posredovanjem, ki ga včasih tudi nadomesti. Pri tem prehodu se neizogibno pojavljajo reinterpretacije, prilagoditve in nesporazumi. Pa tudi ljudje, ki korenine in bistvo astrologije iščejo na druge načine.

Številni zahodni avtorji so v džotijo vstopili z branjem besedil, preučevanjem tehnik, eksperimentiranjem in nato to znanje prenesli nazaj v svoj kulturni kontekst. V tem procesu se nekatera vprašanja - kot je tisto o Parāśari in Jaiminiju - pojavijo spontano. Toda to so vprašanja, ki bi se v parāśari težko pojavila, saj je referenčni kontekst drugačen.

To nas pripelje do teme paramparā, ki je osrednjega pomena, vendar je pogosto napačno razumljena.

Parampara ni dogma niti avtomatično zagotovilo resnice. Ne pomeni, da “če je tradicionalno, potem je prav” in “če ni, potem je narobe”. Paramparā je predvsem okvir odgovornosti. Je okvir, ki omejuje samovoljnost razlage, ustvarja kontinuiteto in omogoča, da se vsak nauk umesti v prepoznavno obliko.

Vedska astrologija ima veliko paramparāsov, ne samo enega. Nekateri so še vedno živi. Drugi so se žal izgubili v času. Vsak ima lahko različne poudarke, specializacije, posebna razodetja. Nekatere tehnike so se morda prenašale odkrito, druge ne. V preteklosti astrologije niso delili z množicami. Astrolog je bil brahman in “videnje karme” je pomenilo tudi videnje občutljivih stvari: prihodnjih dogodkov, slabosti, občutljivih točk v človekovi karti. Brez etike je mogoče to moč zlorabiti, da bi ustvarili vezanost, namesto da bi ustvarili svobodo.

Zato pri ustanavljanju Akademije Yoga delle Stelle tako zelo poudarjamo, da mora biti astrologija orodje za rast in razvoj, ne pa za šok, strah ali manipulacijo.

Zdaj, ko se študij poglablja in so temelji bolj trdni, je za šolarje naravno, da raziskujejo druga besedila, druge avtorje, druge tradicije. Raziskovanje je dobro. Tudi sam rad raziskujem. Vendar mora ob radovednosti rasti tudi razločevanje.

Razločevanje ne pomeni izključevanja. Pomeni, da znamo umestiti znanje in mu dati ustrezno težo. Ni vse na isti ravni. Razumeti, kaj je vedsko, kaj pripada parampari, kaj izvira iz drugega konteksta, kaj je sodobno eksperimentiranje, pomeni imeti pomembne referenčne kategorije za orientacijo v prostranem svetu. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost “kotla”: vse je na isti ravni, vse je pomešano, vse je enakovredno. Toda postavljanje vsega na isto raven ni odprtost, temveč izguba orientacije. Človek se zlahka izgubi.

Tak primer je astrologija Tājika, indijski sistem, ki združuje vedsko astrologijo s tehnikami perzijskega izvora ter helenističnimi in arabskimi vplivi. Ni vedska, ne sodi v našo paramparā, vendar jo je mogoče preučiti, preizkusiti, razumeti. Pomembno je, da ji damo pravo kategorijo.

To je po mojem mnenju resnično znanstveni pristop: odprt, a urejen. Radoveden, vendar z jasnimi merili. Za to so parampare: da oblikujejo znanje in ga ne zapirajo. Služijo za to, da dajejo sposobnost razločevanja.

Skratka, v naši parampari sta Parāśara in Jaimini eno. Ne dva sistema, ampak dva jezika iste vizije. Jaimini lahko poudarja nekatere vidike, Parāśara druge, vendar je vse v Jaiminiju že prisotno v Parāśari. Ni naključje, da komentatorji Džaiminija nenehno citirajo verze iz Parāśare. Naravno je potegniti vzporednice.

Ne gre za razliko med dvema astrološkima šolama, temveč za dva načina posredovanja znanja:

- verzi śloka, ki pojasnjujejo sporočilo

- sūtre, ki jo strnejo v formule.

Sūtre po svoji naravi ne obstajajo brez komentarja. Preučevati Jaiminija brez komentarja pomeni odpreti vrata samovoljnim razlagam in izmišljenim sistemom, ki ne sodijo v tradicionalni način posredovanja znanja.

To je način raziskovanja, ki omogoča odprtost brez zmede, spoštovanje brez relativizma, globino brez togosti. In to je po mojem mnenju eden najdragocenejših darov, ki jih tradicija lahko ponudi tudi sodobnemu svetu.